Incredible India: Barve Rajasthana

Pushkar - se en obraz Indije. V Agri sem se pogovarjala z Japonko, ki je ravno prisla iz Pushkarja. No, ni bila ravno navdusena - da je menda vse umazano in po ulicah polno kravjih iztrebkov ... Hm, punca se ni bila v Varanasiju ;) Meni se je Pushkar zdel prav lepo urejen in ulice so bile precej ciste, kljub velikemu stevilu krav (kot se za sveto mesto spodobi). Tudi to, da v mestu ni riks, je plus. Se pa na momente vprasas tudi, ce si se v Indiji, ker ti nihce ne tezi, nihce ne hodi za tabo, te ne vlece v trgovine ... Ja, trgovinice ... V Pushkarju jih je veliko. Takih s super torbicami in alibaba hlacami,lepimi tunikami ... in raznimi svetlikajocimi spominki, nakitom pa s prevlekami za blazine. Kupila nisem (skoraj) nic :).

Ceprav ni prometa, imajo ulice svoj ritem. Verniki v sprevodih prinasajo k jezeru bozanstva, zraven pojejo, plesejo in igrajo. Na stopnicah, ki se spuscajo vse do vode, se zbirajo, molijo, kopajo, perejo, susijo pisane turbane, tako da je sprehod okrog jezera posebno dozivetje. Ljudje tu so "v barvah". Zenske imajo zivobarvne sarije in polno nakita, moske glave krasijo turbani razlicnih odtenkov, obrazi nasmejani, oci polne zivljenja.

Naslednje obkrozeno mestece na zemljevidu je Jodhpur. Tja sva potovala 6 ur, s popoldanskim vlakom. Sedela sva zraven (razsirjene) indijske druzine, s katero smo si delili cips in eno ogromno kumaro (ja, tu ljudje jejo kumare kot sadje :), mene je pa najbolj razveselilo to, da sem sedela ob "emergency exit" oknu brez resetk, tako da je bil pogled na pokrajino neomejen in veter v lase prosto spuscen. Nad mestom, ki ga stevilne hise Brahmanov barvajo v modro, se na pobocju bohoti mogocna utrdba Mehrangarh. Menda je najvecja v Indiji, zato sva si jo res morala ogledat. In to celo z avdio vodicem (ki sem mu resno prisluhnila prvic v zivljenju :) in glej, bilo je fascinantno.
Vecerjo v eni izmed mnogih "rooftop" restavracij so popestrili lokalni glasbeniki in plesalke. In tisti vecer sem nazadnje jedla thali (razlicen nabor indijskih jedi).

Naslednji dan smo sli pogledat vasice plemena Bishnoi. Skupaj s kolumbijskim parom smo se stlaceni v "very good jeep, my friend" odpeljali iz mesta proti ozeleneli puscavi Thar. Ustavili smo se pri razlicnih hiskah iz blata, pili caj, poskusili opij, ki ga vsestransko uporabljajo ;), opazovali gazele, ki me niso ravno fascinirale, jedli kosilo v blatni hiski ... in se na koncu seveda ustvaili v "best quality" silk factory (no, to ze ni vec spadalo v okvir izleta v vasice:).

Ze cel dan sem se malo cudno pocutila,nekaj ni blo vredu ... Potem sem na poti do hotela nic kaj spodobno pobruhala vogal neke hise (ter si mislila, da se dobro, da je itak ze malo bolj umazano vse skupaj, tako da se moj dodatek ne pozna kaj prevec:) in do naslednjega jutra delala druzbo wcju. Dva dni kasneje je sel po mojih stopinjah tudi L.. Bili so to slabotni dnevi ob toastih in vodi, oranznih tabletah in rehidracijski raztopini iz lokalne lekarne. Iz plana sva tako crtala Jaisalmer in camel safari ... Trenutno sva (ze) v Delhiju, v planu pa se skok v Punjab.

Incredible India: Proti zahodu

Potovati po Indiji je zelo zanimivo in tezko opisljivo, zato zapisi najbrz ne bodo zakljucena celota, ampak le kaoticen skupek ubesedenih misli in dogodkov ... Ha :) Pa tole je ze tretji poskus pisanja bloga ...

15 ur po tistem, ko sva se s taksijem prebila skozi vecerno gneco v Kolkati, pretekla nekaj peronov zelezniske postaje Howrah in v zadnjih minutah zasedla svoji mesti v spalnem vagonu, sva imela prvi stik z Varanasijem. Kot je bilo pricakovano: najprej barantanje za ceno do centra mesta z avtorikso, potem prepricevanje voznikov, da hotel kamor greva ni najboljsi, da je tam okrog polno zadrogiranih ljudi, da je zelo nevarno ... in da seveda oni poznajo mnogo boljsih hotelov. No, midva sva kar vztrajala, da naju v hotelu caka "our brother" in da "we travel together" and "he made reservation for us", tako da res ni druge, kot da naju peljejo do hotela po najini izbiri (ali pa greva pac z drugo avtorikso:)

Kaos na cesti, se vecji pa na ozkih ulicah - krave, psi, smeti, motoristi, kolesarji, navadni pesci pa pogrebni sprevodi, ki na preprostih nosilih nosijo v blago zavito truplo in ponavljajo mantre. Varanasi je raztegnjen ob bregu Gangesa, h kateremu se spusca mnogo stopnisc ali ghatov, ki so namenjena umivanju, pranju, molitvi ... Poseben ghat je Manikarnika ghat, kjer sezigajo umrle ... Bila sem presenecena, da ni bilo v zraku nobenega cudnega vonja - no, do zadnjega dne, ko je bil zelo nizek pritisk ... in je vonjave in pepel prineslo tudi do najine sobice - vsa oblacila, ki sva jih susila, so seveda dobila nov parfum :( Trije dnevi v Varanasiju so hitro minili - izgubljanje po labirintu ulic, barantanje za oblacila, opazovanje dogajanja ob reki, skoraj vedno se najde kdo, ki bi rad kaj od tebe (ceprav najprej rece, da noce denarja)... Jutranja voznja z ladjico ob nabrezjih ... Pa izlet v bliznji Sarnath, kjer je budisticno sredisce ... Nekaj me je zapuscalo zdravje, zato sem veliko casa tudi prespala, tako da imam raziskovanje Varanasija se malo v dobrem, za kdaj drugic :)

Vlak ... za priblizno 12 ur. Spanje bolj v narekovajih :) Ampak chai mi je pa na vlaku najboljsi! Tisti za 5 rupij :)

Potem se je zgodila Agra, "biser ljubezni" in ne vem cesa se ... Taj Mahal. Huh. In moja prevelika pricakovanja. Prvi dan sva ga gledala bolj od dalec, z rezervo ;) Menda je ob soncnem vzhodu in zahodu najlepsi, zato sva se proti veceru odpravila na drugo stran reke Jamuna. ogledala sva si baby Taj Mahal in park, ki se razprostira vse do reke, kjer se odpre lep pogled na Taj Mahal iz zadnje strani ... Nobene guzve (10 turistov, 20 domacinov za Agro res ni nic), reka, komarji, in sonce, ki je zašlo v oblake in ni postreglo z nobenim od posebnih uèinkov. Ok, bo pa zjutraj boljse ;)

Vecer v prijetni muslimanski restavraciji, pivo v skodelicah in zvok muezina.

Jutro ... vstaneva ob 5h, da sva ob 6h ze pred vhodom v Taj Mahal. Ni nas veliko. Predvsem turisti z zahoda s fotoaparati. Posebej vrsta za moske in zenske. Vstopnina za enega preseze najin povprecni dnevni budget, ampak dobro ... It's once in a lifetime. In potem se odpre tisti klasicni pogled z odsevom v bazenckih. Pa prerivanje za polozaj v zlati sredini ... Sonca se ni oz je za oblaki (spet!). Posveti za 5 minut ... Taj v rumenih odtenkih. Pripravlja se na dez. Ljudi je vedno vec ... Z mano se fotka cela skupina indijcev. One by one. Jim naredim veselje, ker sem tudi sama vesela, ce so mi ljudje pripravljeni pozirati :).

Avtobus, nocni. No, to je treba dozivet, obcutit, vonjat ... Zjutraj prispemo v Ajmer. Avtobus naju skupaj s parom iz Spanije odlozi nekje ob glavni cesti. Napad riksarjev. Da danes noben lokalni bus ne vozi, do Pushkarja pa sploh ne. Haha. Ponujajo, da nas sami odpeljejo tja, 100 rs na osebo. No, potem nam le uspe priti do avtobusne. Za bus placamo po 9 rs :) Pol ure voznje cez hribcke (po mesecu dni konec ravnine!) in odpre se pogled na malo mestece ob jezeru - Pushkar. Nad pricakovanji! :)

Incredible India: Dialogi

Ceprav sem že par sto kilometrov stran, ne morem, da ne bi zapisala še nekaj pripetljajev zadnjih dni v Pialiju.
Z najstarejsimi smo se ucili neko angleško pesem in ce sem se prav naucila, gre druga kitica nekako takole. If our school become full of flowers and trees, than we would dance and at a glance we could be in the land of fairies. No, zataknilo se je pri fairies. Kako otrokom (od 11 do 14 let), ki niso odrašcali v družbi pravljic, slikanic in risank razložiti kaj so to dobre vile? Hmmm ... Mojca se spomni na slikovni slovar, kjer sta dve strani posveceni pravljicnim bitjem (princeske, velikani, palcki ...). Pokaže otrokom bitja s krilci, ena od ucenk pa doda: Ooo, mosquitos! :)
V KG razredu (od 6 pa do 8 let - za nekatere otroke se ne ve tocène letnice rojstva) smo jemali svojilne zaimke. Puncka mi prinese za pregledat delovne liste na katerih so bile vaje v stilu: My father has a bag. This is his/her bag. Obkrozi pravilni zaimek. In mala je imela vse narobe. Ok, greva od zacetka. Father - is boy or a girl? (ne uporabljajo še man and woman) Girl. No, to ne bo šlo. Najbrž ne razume ... Poskusim z mojo osnovno bengalšcino. Father mane ki? Baba (oce). Ok, is baba boy or a girl? Boy. Is boy he or she? He. Yes, very good! :) So, for boy we use his or her? Her. :) In sva šli še bolj od zacetka ... Potrpljenje je božja mast :)
Starejši so se predstavljali L-ju. Vsi povejo, da živijo in a Big House. Pri tem, kaj delajo njihovi starši se ponavadi zatakne, saj ne poznajo pravih besed. En fant pa zelo samozavestno pove: My mother is at home, my father is a begger.

Otroci :)

Incredible India: Preproste stvari

V ponedeljek sem dobila druzbo :) L. je uspel priti iz Slovenije, za pestro pot so poskrbeli pri turški letalski družbi; okvara motorjev, nadomestni let via Dubai ... Posledicno nov notranji let za Kolkato. Pa seveda prtljaga, ki je prisla par dni kasneje. Bolje pozno kot nikoli.
Teden je hitro minil. Na šoli smo z otroki ustvarjali - s prstki smo barvali plakate in voščilnice ter iz volne izdelovali cofke, zabavali smo se ob urah plesa in igranja. Med odmori smo peli pesmi in banse ... Bila sem tudi pri anglescini, se skupaj z njimi naučila deklamirati pesem za izpit, popravljala velike začetnice (ki jih kar pozabljajo, saj jih v bengalscini nimajo), jim razlagala he/she, his/her (v bengalscini nimajo razlike v slovnici za moske in zenske), najmanjsim pisala vaje za male tiskane črke ... L. je zrihtal računalnik, tako da sedaj lepo dela in se bodo otroci lahko na njem učili. Obiskala sva tudi družino punčke Soniye, kateri sva botra :)
Če se imam nekje lepo, čas vedno prehitro teče ... V petek je bil moj zadnji dan na šoli. Stiski rok, solzice, kakšen zelo spontan objem ... Good bye, miss. Come again! Ok, I will.


Hvala, da sem se lahko učila preprostih stvari in pristnega veselja, da smo si delili nasmehe in spodbudne besede, da sem lahko izkusila delcek vsakdana v indijskih vasicah ...

Za igro je bila vcasih dovolj ze moja dlan, v kateri so mali prstki "kuhali" rice, curry, mango, fish, chicken ...
Jih ze pogresam!

Incredible India: Three girls

When dealing with people, remember you are not dealing with creatures of logic, but creatures of emotion.

(Dale Carnegie)

Incredible India: Gremo v solo!

V nedeljo smo v Indiji praznovali dan uciteljev. No, v soli smo imeli praznicni dan kar v petek. Otroci so sami pripravili majhna darilca in voscilnice za ucitelje ter povedali nekaj besed v praznicno okraseni ucilnici. Dva utrinka:

Sukdev (tretji razred): "Ce me ne bi pripeljali v solo, bi ostal na ulici in se ne bi naucil prav nicesar, tako pa zdaj znam ze brati in pisati."

Austumi (cetrti razred): "Ce ne bi hodila v solo, bi gospodinjila kje v mestu, zdaj pa si zelim postati uciteljica."

V Indiji primanjkuje uciteljev. V Sunday Times of India so ob tej priloznosti navedli nekaj podatkov: trenutno bi v drzavi potrebovali se 1.2 milijona uciteljev, v nekaterih zveznih drzavah je praznih celo do 42 % delovnih mest. Tako na enega ucitelja pride povprecno tudi do 83 ucencev. 16 % vaskih okolij je se vedno brez osnovnih sol, 17 % sol ima samo enega ucitelja. Tako se tudi 42 milijonov otrok starih med 7 in 14 let ne izobrazuje, od tistih pa, ki se solajo, jih konca osnovno solo le 50 %.


In zakaj v Pialiju se vedno iscemo uciteljico anglescine? Ker je le teh malo (dobrih pa se manj) in si vsi zelijo delati v mestu in je tako po mestih uciteljev prevec, na podezelju pa primanjkljaj . Ker so na drzavnih solah tudi po 3krat visje place kot na zasebnih - in ko imas enkrat drzavno sluzbo, je ne mores izgubit - zato kvaliteta mocno pada ... Ucitelji pa se dodatno sluzijo na urah instrukcij.


Otroci na soli Piali Ashar Alo prihajajo iz najbolj revnih druzin, nekateri so brez starsev in zivijo pri sorodnikih. Zenske, ki niso doma, so hisne pomocnice v mestu, moski vozijo rikse, so cevljarji, prodajalci ... Mesecni dohodek na druzino je priblizno 30 eur. Hiske, v katerih bivajo, so res hiske - majhne, iz blata, bambusa, lesa, polivinila ... Vecinoma en sam prostor v katerem spijo, kuhinja je na dvoriscu, kopalnica v bliznji zeleni okolici in ribnikih. Ti otroci sploh ne bi sli v solo, ce jih ne bi Anup pred dvemi leti sel "nabrat" po vasi. Njihovi skrbniki se ne zavedajo, kako pomembna je izobrazba (vecina je nepismenih). Drzavna sola (naj bi bila zastonj in je tudi po zakonu obvezna) se jim zdi predraga, zato otroke pustijo doma, da pomagajo v gospodinjstvu, da se prosto potikajo naokrog ... Decki kmalu lahko zacnejo z lazjimi fizicnimi deli in tako tudi nekaj zasluzijo, dekleta zgodaj porocijo. Prejsnji teden sva z Anupom v vasi srecala dekle, ki je lani se hodila v solo, potem pa so jo starsi pri 14 letih porocili ... In sedaj je (in najbrz bo ostala) gospodinja.


Piali Ashar Alo nudi otrokom veliko. V soli zastonj dobijo dva obroka, zdravila, solske uniforme in druga oblacila, zvezke, ucbenike, pisala ... Sola je sponzorirana vecinoma iz Slovenije, pomagajo prijazni posamezniki in podjetja. Vsak otrok ima botra, ki z letnim prispevkom krije vse stroske otrokovega solanja.


In ce tudi jim je vse to na voljo, otroci se vedno veliko manjkajo (ker jih starsi sploh ne posljejo zjutraj od doma), stvari izginjajo, ucbeniki so uniceni ... Seveda pa, ko je kaj "narobe", starsi hitro pridejo v solo in povzdignejo glas.

Ampak tako pac je (in ne samo v Indiji).

Bodimo hvalezni za to, kar nam je dano.

Incredible India: Indijske fore

Indijci imajo svoje fore, ki so po svoje prav zanimive. Npr. strmenje (zijanje, buljenje ... kakor vam drago). Strmeti v nekoga je tu nekaj cisto obicajnega (in ce strmis nisi nic "slabo vzojen" :).

Dozo tega strmenja dobim ze zjutraj na zelezniski postaji. Ko gremo cez stiri pare tracnic (ja, vem: "hoditi cez progo je smrtno nevarno", ... saj pogledam levo in desno in ce vlak se ni preblizu, grem cez :), se kaksen domacin ze tako zagleda v naju z Mojco, da se skoraj spodtakne. No, potem se postavimo na peron in cakamo. In nekaj ljudi se preprosto postavi zraven nas in nas gleda. Dokler ne pride vlak. Potem gremo na vlak in ce je prostor, se seveda usedemo. Pogledas po vagonu in kar nekaj oci zre v tvojo smer. Opazujejo te, ko pospravis marelo (ki je res super za senco v soncu in za scit pred dezjem), ko si v rokav obrises svic (ja, ze ob osmih zjutraj tece od mene), ko si brises nos ... Sem jim pac zanimiva in si me v miru, brez sramu in kar direkt lepo ogledajo.

Ne dogaja se samo na vlaku ...

Ce me je na zacetku malo motilo, sem zdaj to sprejela in se zabavam po svoje. Seveda rada opazujem ljudi :) Tudi npr. v Ljubljani (ampak ne tako ocitno, hehe). Tukaj pa tako mirne duse gledam, strmim, buljim, zijam ... Inkulturacija, kajne?

Se nadaljuje :)

Incredible India: Brezcasnost

Na nasi ljubi Zemlji so se vedno vasice za katere se nam (evropsko hitecim) zdi, da so obstale v casu in najbrz so nam ravno zato tako pri srcu. V dneh, ko ni pouka - med vikendi in recimo to sredo, ko so Indijci praznovali rojstni dan boga Krisne - gremo na obisk k tem ali onim Anupovim sorodnikom.

Sredin izlet v Mograhat

Seveda smo sli najprej na vlak. Z vsako postajo se mestni vrvez oddaljuje, pokrajina pa vedno bolj sije v zelenih odtenkih ... Rizeva polja, palme ... in majhne vasice, v katerih le redkokdaj vidijo belega cloveka. Po pol ure hoje od zeleznice po vaski "cesti" (kjer res nisem zasledila avtomobila:) smo prisli k Anupovi babici. Skupaj s sinovi in njihovimi druzinami zivi na robu vasice, ob ribniku in rizevih poljih, ki segajo v neskoncnost. Sedeli smo pred eno od blatnih hisk, pili caj, jedli muri (to je tak napihnjen riz ... podoben tistim cokoladnim kosmicem za zajtrk) in se pogovarjali. No, seveda nisem kaj dosti razumela ... Po obcasnem prevodu: stare zenice je seveda zanimalo, koliko sem stara, kaj sploh delam tu, ce sem ze porocena, kako pri nas izgleda poroka ... Ja, pri nas se mladi kar sami zmenimo in odlocimo, tu pa so dogovorjene poroke se zelo aktualne.

No, po posedanju smo sli se malo po vasi. Zivali imajo tu kar prosto. Med hiskami se sprehajajo (svete) krave, koze, psi polezavajo v senci, kokosi raziskujejo odpadke, goske se hladijo v ribnikih - pa tudi domacini se kopajo, ribarijo, pomivajo posodo, perejo ... In vse je tako umirjeno :)

Nekaj obrazov.

Ste ze jedli domac kokos? Taksnega iz palme za hiso? No, to vam res privoscim. Sadje v svojih originalnih okoljih je res najslajse - ananas, mango, banane ...

So pa kokosi zelo osebni - vsak oreh ima namrec obraz :)
Taler bora je pa ena super sladica. Kroglice so narejene iz tala (sadez, ki je zrel v tem casu) in gresu podobne kase ali pa kokosove moke. Ocvrte ... se tople so najboljse!
Tako, da se vam malo pocedijo sline ... no, ampak riza mi pa najbrz ne zavidate :)