Incredible India: Gorum, gorum!

[vroce, vroce!]

Dan ni enak dnevu, a po dobrih desetih dneh v dezeli barv in kaosa lahko napisem nekaj vrstic o tem, kako mi med tednom tecejo ure od jutra do vecera.

Malo po sedmi uri me pride zbudit Izak z "dobro jutro, dober dan", potem zajtrk in prvi crni caj z ingverjem, ki je res odlicen :) Nato pa v solo. Izak pri svojih treh letih in v modri uniformi s kravato v svojo solo v Sonarpurju, Mojca, Anup in jaz pa v tisto v Pialiju.

Najprej na lokalni vlak, za priblizno15 minut. Zjutraj je kar poln in se je treba prav po indijsko prerivat, guzvat oz si na kakrsenkoli lepsi ali grsi nacin naredit prostor, da prides na vlak in potem tudi pravocasno dol. Od postaje do sole je nato se 5 minut hoje po vasici.

Otroci okrog 8h pridejo v solo, kjer dobijo zajtrk. Pol devetih je na dvoriscu zbor; 74 ucencev, vecina deklic, iz revnih hisk v okolici sole, v preprostih uniformah, umiti in pocesani, pripravljeni na nov solski dan. Ko jih kdaj bosonoge in v raztrganih ter umazanih oblacilih srecam v vasi, jih komaj prepoznam. V zboru, umirjeni in z zaprtimi ocmi zapojejo pesem in zmolijo molitev. Sola ni versko usmerjena, vecina ucencev je hinduistov, pa vendar se kot v vecini sol v Indiji zahvalijo stvarniku.

Thank you God for the world so sweet,

thank you God for the food we eat,
thank you God for the birds that sing,

thank you God for everything.

Sledijo 4 ure pouka (po 45 minut). Otroci imajo na urniku anglescino, bengalscino, matematiko, splosno razgledanost (kot nasa geografija, biologija, zgodovina), igre, ples in likovni pouk. Pomagam pri anglescini in likovnem pouku, rada pa grem tudi k igram, kjer se zdaj, ko je zunaj prevroce, igrajo druzabne igre (spomin, enko, mikado ...). Vmes enkrat za uciteljice pride na vrsto tudi crni caj z mlekom in piskoti :)
Okrog poldneva imamo kosilo. Starejsi otroci pomagajo mlajsim pri razdeljevanju hrane. Na meniju je riz s prilogo.
Ko pojejo, ostane se slabe pol ure odmora. Med tem casom z veseljem pridejo v pisarno, kjer si izposodijo slikanice ali pa se igrajo na dvoriscu in po razredih. Punce mi rade razcesejo lase in spletejo kito, skupaj pogledamo knjige in ponavljamo angleske besede, se igramo kaksno igro ali bans ... Odmor itak vedno prehitro mine ;)

Po kosilu mlajsi otroci odidejo domov, starejse pa cakata se dve uri.

Pouk, razen ur anglescine, poteka v bengalscini, ki je tudi uradni jezik Zahodne Bengalije. Vceraj sem bila pri uri bengalscine pri najmlajsih. Skupaj se ucimo 52 crk njihove abecede. Se pa lahko pohvalim, da znam po bengalsko napisat svoje ime pa tudi stevilke mi niso vec tako tuje.

Ko se bliza tretja ura popoldne, je sola ze prazna, zato tudi mi odidemo proti domu. Kadar dezuje, je pot od sole do zelezniske postaje v Pialiju zelo blatna. Najboljsa alternativa so zelezniski tiri. Tu v Indiji se tako ali tako veliko dogaja okrog zeleznice - ljudje le meter stran od tirov ze prodajo, susijo oblacila ... V nekaterih predelih Kolkate so kolibe potisnjene tako blizu tirov, da bi se lahko iz vlaka dotaknil njihov streh z roko.

V Sonarpurju imajo Gayenovi v najemu preprosto stanovanje v hisi ob ribniku. In ob ribniku se vedno kaj dogaja. Ljudje se v njem kopajo, pomivajo posodo, perejo oblacila, lovijo ribe ... Ne manjka tudi zab in kac.
Spodnja fotografija je posneta iz strehe hise. Brahmani (z vrvico cez prsi) so se prisli v belem in s pobritimi glavami okopat v jezero ob smrti nekoga bliznjega. Zraven so peli k bogu Krisni in cingljali z zvoncki.

Pred vhodom v hiso raste tudi za hinduiste sveto drevo in tako ga zgornji sosedje vsak dan dvakrat pocastijo. Vcasih od vrat do vrat hodijo tudi sveceniki pobirat darove.

Popoldneve prezivljam razlicno. Na trznici v Sonarpurju, v Kolkati, ob igranju z Izakom, branju knjige, pogovori z Mojco ... Ce je dano, mi uspe tudi kaj spravit na blog :) Seveda imamo popoldne se enkrat "tea time" in malo pred spanjem se vecerjo. Anup rad rece: Eat well, sleep well. :)

Okrog enajstih zvecer zacne svoje delo nocni cuvaj, ki ga kljub koristni funkciji ne maram kaj prevec. Hodi namrec med hisami in piska na piscalko. Tako naj bi odganjal tatove. No, ko ponoci nekajkrat pripiska mimo mojega okna ... sem vedno znova hvalezna tistemu, ki je izumil cepke za usesa! :)

Incredible India: Ce koza poje curry ...

... ne vem, kaj se zgodi kozi :)

V soli kuharice za naju z Mojco ponavadii pripravijo curry, ki ni prevec pekoc. Se pravi v neki posebni posodici, ki pa jo je danes nekdo postavil preblizu vratom. In prisla je koza in pojedla curry. Midve pa sva poleg obicajno velike porcije riza dobili pecen krompir. In ja, krompir ter riz gresta cisto dobro skupaj :)

Ze vceraj cez dan je kar mocno dezevalo, danes pa tudi, tako da izgleda, da me je monsun letos pocakal.

Zvecer sva se z Anupom odpravila do letalisca, saj je moj ruzak menda koncno prispel. Z avtorikso, trolo, taksijem ... Indijski promet me pa se vedno znova fascinira! (in kako se nama je dejansko uspelo zbasat iz cisto polnega avtobusa se pravocasno ..) Potem pes med parkirisci okrog letalisca iskat cargo department od Jet Airwaysa, precej slabo osvetljeno vse skupaj pa luze in blato in se vsak te usmeri v drug konec. Najdeva :) Izpolnim obrazce in potem privlecejo iz skladisca en napol strgan zakelj. Notri je moj ruzak - moker, umazan, raztrgan. No, vsaj prisel je in tako sem lahko razpakirala tistih 19 kg - ene 5 kg mojih stvari, ostalo pa barvice, baloni, lepila, barvni papir pa slovenska darila za Mojco (ni je cez gorenjko pa kranjsko klobaso ...). In da turkish airlines popravijo vtis, so ravno prejle klicali iz Delhija, ce sem prejela prtljago. No comment.

V soli sem te dni pomagala Mojci pri urah anglescine. Mlajsi otroci so mi crkovali barve, cisto ta male uciva crke in jim potem sproti pises vaje v zvezke. Vmes ti zlobudrajo v bengalscini, jaz pa jih seveda nic ne razumem. Z vecjimi smo danes delali describing words in sem jih cisto zmedla, ker sem nekaj pridevnikov napisala na tablo tako malo nametano, ne v nekem stolpcu ... Je nastal cel kaos, preden sem jim razlozila, da ni nujno da tako prepisejo v zvezke. So namrec zelo navajeni natancno prepisovat. In ko smo delali pri arts and crafts kartice za sponzorje, je vecina naredila cisto po mojem vzorcu - enake barve, vzorci, postavitev ...

Spodaj nekaj fotk iz okolice sole, malo preden so se ulile prve kaplje.

Naj o preprostem zivljenju spregovorijo na svoj nacin.

Incredible India: Lesnikast zacetek

ali kako je tamara srecno prispela v indijo :)

Pot se je zacela na tokrat precej sumljivo praznem brniskem letaliscu, kjer sem nazadje uzrla moj 18kilski nahrbtnik. Letalo za istanbul je imelo zamudo, tako da se je predvideni cas 1 ure za connection ze neprimerno skrajsal. V tem primeru je prislo torej kar prav, da sem dobro leto nazaj ze tekla po ta istem ataturkovem letaliscu in sem vedela, kje se da urgentno preskociti vrsto. Italijan, ki je z menoj lovil avijon me je poimenoval guardian angel :) hmmm ...

na turkish airlines imajo se vedno ta dobre lesnike :) ce lepo prosis, dobis se kaksno vrecko vec :) spala sem bolj malo ... ko si takole sam na poti, res manjka kaksna rama na katero bi prislonila zaspano glavo ...

ob tretji uri zjutraj smo cisto tocno pristali v delhiju. gospod pri passport control je bil res dobrovoljen za zgodnjo uro. bolj kot viza ga je zanimal Lainsckov roman, ki sem ga drzala v roki, ceprav mu pa potem ni bilo vsec, ker je brez slik. Well, it's just a novel and i like it :)

no, potem pa. .. izgleda nisem dovolj prosece gledala v luknjo iz katere so na tekoci trak prihajale potovalke in kovcki, saj mojega nahrbtnika ni bilo nikjer. saj je bilo za pricakovati ... Italijan je bil seveda tudi brez prtljage, zato sva po izpolnjevanju obrazcev pot nadaljevala vsak po svoje.

sledilo je 5 ur na domestic terminalu, za zajtrk vroca cokolada :) z malim nahrbtnikom kot edino "lastnino" sem se pocutila, kot da grem na izlet (vazno, da je fotoaparat z menoj:)

na letalu sem zaspala se pred vzletom, saj mi je premik ure ukradel pol noci ...

in potem je bilo tako lepo, ko sem na letaliscu v Kolkati docakala Anupa :) pot do novega "doma" je z avtobusom in taksijem hitro minila. se vedno v prometu vlada kaos, na cesti so avtomobili, busi, rikse, kolesarji, zivali in pesci, veliko hupanja ... Kolkata, kot se je spominjam od lani.

Doma naju je pricakal Izak, mali triletni nadobudnez - je rekel, da se bova skupaj igrala :) Potem pa je koncno prisla se Mojca in ceprav od njenega obiska v sloveniji se ni minilo veliko casa, jo je bilo lepo objeti.

no, tako se je vse skupaj zacelo ...

a sem ze napisala, da je zelo vroce in vlazno? stojis na mestu in svicas ... ta pravi monsun pa kar zamuja oz se je ze za vprasati, ce letos sploh pride :(

danes je bil moj prvi dan na soli Piali Ashar Alo. Otroci in uciteljice so me dobro sprejeli :) In mislim, da bodo naslednji tedni prehitro minili. kaj vec o dogajanju na soli enkrat naslednjic, za prvi okus indije pa nekaj fotozapisov od danes :)

Zgodila se je "Začarana Romunija"

V torek sva se z Ano vrnili iz Romunije. 13 dni backpackanja, 5 pobarvanih krajev na zemljevidu, premiki na kolesih, po tirih in valovih, čakanje, spanje tu in tam, lubenice, slive in polenta ...

Definitvno pa:
- v Romuniji ni veliko Romov (se ni nič za bat ;) in
- Romuni so na mojem seznamu različnih držav s šestih celin zasedli prvo mesto po prijaznosti (ta prijaznost res ne pozna jezikovnih, kulturnih in finančnih ovir).

Več fotografij pa jeseni, ko se vrnem iz Indije.