Ljudje smo družabna bitja. Pa tudi lačna in žejna. Jemo in pijemo večkrat na dan, obroki veljajo za družabni dogodek in tako se zgodi, da hrana marsikaj sliši. Na določeno hrano me vežejo spomini, ki se kot Proustove magdalenice prebudijo ob ponovnem okušanju.
Sedem dni po sedmih letih je osebni zapis dogajanja v nekem tednu. Fotoaparat je bil tiste dni z menoj pri vseh obrokih, ki sem jih zaužila v družbi različnih ljudi. Seveda so med druženjem ob hrani tekle različne debate, od katerih sem si zapisala po en citat in ga nato umestila na fotografijo kot podnapis s filma.
Sicer ni bilo načrtovano, še manj pa pričakovano, pa vendar so se ravno dogodki dokumentiranega tedna zvrstili kot v drami; konec dolgoletnega razmerja, hitra selitev, piknik, poroka, zapleti z diplomo ne enem in izpiti na drugem faksu. Nedeljski otroci pač nismo vse življenje najsrečnejši otroci. “Reševanje sveta” s prijatelji mi je v teh dneh pomenilo še več kot ponavadi, sam končni izdelek (A3 knjiga, trda vezava) pa me bo spominjal na te posebne čase novih začetkov.
Za citate, postavljene kot podnapise in določene kadre sem se zgledovala po fotografiji v avstrijskem filmu Sedmi kontinent (1989), kjer prevladuje statična kamera; v kadru so pogosto le roke in različni predmeti, zraven pa redki dialogi. Namenoma nisem navedla imen avtorjev citatov, gledalcu prepuščam, da ustvari svoj scenarij zgodbe na podlagi podnapisov in fotografij.
Prijatelji, hvala.
Projekt je nastal v okviru avtorske fotografije na študiju fotografije (VIST) pod mentorstvom prof. Petra Raucha.
Avgust 2012
