16. decembra sva z L. prispela v Kalkuto. Letališče diši še prav tako kot včasih, bankomat ne dela in s taksisti je kljub predplačilu treba še malo barantati. Prijetnih 24 stopinj Celzija, rahlo zadušljvo, sonce se trudi prodreti čez plast smoga ...
V Sonarpurju je precej bolje. Pri Gayenovih se počutim domače, tokrat poleg naju gostijo še dve prostovoljki, tako da je še posebej veselo. Božični čas so zaznamovale uvožene slovenske dobrote v kombinaciji rice + curry :)
Lokalni vlak Sonarpur - Piali - Sonarpur je klasično natrpan, vasica Piali pa v "zimski" preobleki - polja skoparijo z zeleno barvo, saj je čas žetve.
Te dni imajo na šoli Piali Ashar Alo zaključne izpite, saj jih z novim letom čaka tudi novo šolsko leto. Otroci, njihovih imen še nisem pozabila, so za dobro leto starejši. Opazen je napredek pri angleščini, tako da mi med sprehodom po vasi lahko marsikaj povejo. Sicer pa ... Življenje še vedno teče počasi.
Tudi moji zapisi ne bodo točni po dnevu (tale je star že nekaj dni), več fotografij pa pride, kot bi rekli Indijci, "soon".
Lanski zapisi o šoli se skrivajo pod oznako Piali Ashar Alo.
Moški za štedilnikom :)
Prodajalka riža ...
Knjižni sejem v Sonarpurju, od novih do rabljenih poceni knjig.
Ko odpišejo izpite, je čas za ristanc na šolskem dvorišču. Piali Ashar Alo.
Čas žetve ...
Tudi psi aktivno sodelujejo in mahajo z repom ;)
