Petega avgusta sva z A. sedli na lokalni vlak in se iz mesteca Sibiu odpeljali v neznano. V vasico Cristian, ki sta ji v vodiču po Romuniji namenjena le dva stavka - ravno dovolj, da sva vedeli, na kateri postaji izstopiti.
Ob tirih sva sledili domačinom do glavne ceste, tam pa po občutku zavili v neasfaltirano ulico, ki jo je stražil konj Rjavko (ok, ime sem si izmislila ;). Seveda je pritegnil najino pozornost, midve pa pozornost njegove lastnika, ki je ponosno prikorakal in razložil, da je konj njegov. Potem sta prišla še njegov sin in še nekdo. Vsi so veselo pozirali ob Rjavkotu.
Šli sva po ulici naprej ... in ker so gospodje, ki so ležerno posedali pred hišami, opazili, da naju je zanimal Rjavko, sva potem bili deležni še več živalstva - na ulico so pripeljali še enega konja in nama razkazali največjo kmetijo v ulici. Skupaj smo pili sladko domače vino in se pogovarjali - nič ne de, če romunščina, slovenščina in angleščina ne grejo skupaj.
Šli sva po ulici naprej ... in zavese so trepetale.
Šli sva po ulici naprej .... in zidane hiške so postajale vse manjše ter se stikale z lesenimi. Otroci so naju povabili na dvorišče: iz gajbice so prinesli malega kužka, kokoši so kokodakale in na ognju se je kuhalo kosilo.
Šli sva po ulici naprej ... in ogovorila naju je gospa s slamnikom. Povedala nama je zgodbo o svojih izgubljenih sinovih in ob tem so ji po licih spolzele solze. Na stara leta je ostala čisto sama ...
Otroci se še igrajo na ulici. Ni interneta. Ni tekoče vode.
Šli sva po ulici naprej ... in spoznali angleško! govoreče dekle. Z njeno družino sva preživeli prijetno urico ob jabolkih in soku. Mlada družinica se je teden kasneje preselila na Nizozemsko - s trebuhom za kruhom.
Bila je krožna ulica, a sva naredili le en krog. Kaj vse bi šele doživeli v drugem! :)
Lepota potovanj se skriva v preprostih rečeh in prijaznih ljudeh.
Lepota potovanj se skriva v preprostih rečeh in prijaznih ljudeh.
čudovito! in portretne fotke so naravnost fantastične! objem*
OdgovoriIzbrišiVidim, da si končno prišla do pregleda fotk iz Romunije. ČB pristop mi je všeč. Mogoče lahko spet pogledam svoje fotke=)
OdgovoriIzbrišiPa vidim, da si podlogo bloga spremenila. Čeprav je črna fajn za fotke, mi je svetlo ozadje bolj simpatično.
Super so!
Uau! Sem točno vedela, zakaj sem komaj čakala tvojo Romunijo. In splačalo se je ... Še bi.
OdgovoriIzbrišiZelo všečno... sploh glede na to, da sem bila sama enkrat v Romuniji in je moj vtis o tej državi no ni bil ravno najlepši. :S
OdgovoriIzbrišiampak te slikice in zgodba so pa super!!! :)
Tamara, zdej sem se že navadla, da moram komentirat in ti ne (sam) povedat prek gTalka... a sploh veš, da napišeš tak tekst, da grejo človeku kar kocine pokonci?!Waw!
OdgovoriIzbrišiVau! hvala vsaki posebej za komentar!
OdgovoriIzbrišija, o romuniji (pred odhodom) tudi sama nisem slišala kaj zelo spodbudnega ... no, moja (najina) izkušnja ni bila prav nič boleča :)
priznam, da me pokrajina ni fascinirala ... ampak domačini so pa prijazni! in to je tisto, kar da državi en velik plus ...
pišem pa ... kot se mi je zapisalo v srce :)
Zelo lepo napisano in poslikano.
OdgovoriIzbrišiSlika gospe s slamnikom je noro lepa. :)
OdgovoriIzbrišiTamara, čestitam za zanimivo reportažo. Tudi meni je všeč, da si uporabila ČB tehniko, ki je blizu dokumentarni fotografiji. Vse mi je všeč, pravzaprav. :)
OdgovoriIzbriši