Incredible India: Do Pakistana in nazaj

Delhi je ... hmmm, veliko mesto :) Začela sva v Paharganju, najbolj turistični ulici mesta in verjetno tudi najbolj prašni ter kaotični. Dan kasneje sva se preselila v bolj "urbani center" Conaught place, kjer sva dobila mirno, a precej ubogo sobico - no, dokler ni preveč živalic za cimre in voda teče, je vse sprejemljivo :). Okrog centra, ki je pravzaprav podzemna trznica pod parkom, se ulice sirijo navzven, povezane s prečnimi krožnimi cestami. Na tržnici vlada zakon barantanja (in v tem nisem slaba :), tako da je bilo nakupovanje oblačil prav zabavno početje. Poleg tega ti hočejo prodati še "I next", Madam, this is not Chinese, Japan, Thailand quality - It is the best Indian quality! Also Nokia batteries work on "I next"!
Letos je gostiteljica Common Wealth Games ravno Indija. Par dni pred začetkom je bilo vse še precej v razsulu, časopisi polni pritožb o neprimernih nastanitvah za športnike, nekaj objektov je bilo še v delu. Tudi okolico so še urejali in na polno risali prehode za pešce :)

Ostalo nama je še par dni, zato sva se po priporočilih Nemke in Izraelca odpravila v Punjab. Rezervirala sva vlak, ki ga najbrz ne bi se enkrat). Zaradi zasedenosti in blizine odhoda je bila izbira vlakov majhna in tako sva pristala na skoraj 9 urni vožnji v seat classu. Huh, ozke klopice, poln vlak, ... smo bili kot sardinice. V Amritsarju je sledila cycle rikša do Golden templja, kjer pa so naju že zahaklali možje, ki ponujajo izlet do indijsko pakistanske meje. Zaradi poznega vlaka sva to idejo že opustila, ampak če je še vedno možnost, zakaj pa ne. Tako sva v pol ure nekaj na hitro pojedla ter se zbasala v razmajan kombi. Po dobri uri vožnje prispemo "sredi ničesar", od koder pot nadaljujemo peš. Po kilometru se prikaže meja. Še prej vsi varnostni pregledi (s seboj lahko vzames le denarnico, mobitel, fotoaparat in to je to, še plastenke z vodo ne.)
Potem se začne. Tribune na indijski strani so napolnjene, iz zvočnikov glasni komadi, med drugim tudi en poznan, pleše se in vzklika. Sonce nad Pakistanom tone v obzorje. Vojaki začno korakati in spuščati dolge glasove, en za drugim, sočasno z vojaki na drugi strani meje. Kdor zdrži dlje, zmaga. Potem še malo korakajo, noge mečejo v zrak in izgledajo zelo napadalni. Korakajo do meje, kjer se rokujejo z mejaki in nazaj. Ljudstvo navdušeno vzklika, zastave plapolajo, narodna zavest na vrhuncu - Hindustan - All the one!!! (Si predstavljate, kako bi to izgledalo na slovensko hrvaski meji?)
Rumena krogla postaja oranžna, zastave se spustijo, vojaki odkorajo. Meja je zaprta. Množica se vrne v "largest democracy in the world".

Dneva pa za naju še ni bilo konec ... Golden temple, zibelka Sikhov, je vau! Še posebej ponoči, ko je vse mirno, sredi bazenčka pa se lesketa zlato svetišče. Marmorna tla ogromnega kvadratnega kompleksa božajo bose noge, za trenutek celo pozabiš na vročino :) Zanimivi pogovori z mladino, fotografiranje z družinami ...
Naslednji dan se vrneva, L. celo zajtrkuje v največji menzi, kar sem jih kdaj videla. Dnevno postrezejo tudi do 50.000 obrokov in to zastonj, vsem ljudem, saj nočejo delati razlik. Potem se kaksno urico sediva pod arkadami in opazujeva ljudi, nato raziščeva tržnico :) Ja, potem pa nazaj na vlak, se igrat sardinice za 8 ali več ur.
Še zadnji dan v Delhiju, nakupovanje oz barantanje, pakiranje. Čas je za vrnitev.

Turkish Airlines so ponovno začinili potovanje in izgubili moj ljubi nahrbtnik. Ne vem, kako jim to uspe - so skoraj tako incredible, kot je Incredible India. No, razlika je v tem, da se v Indijo gotovo še vrnem, pri turkishu pa ne pustim niti evra več.