Belo-zelene gosenice nabirajo kilometre po Ljubljani. Srečujem jih vsak dan. Imajo mnogo obrazov, tako kot ulice in ceste, po katerih se podijo. Potniki sedijo. Zatopljeni v misli, ki segajo skozi okno do neba in še dlje, se varno pretakajo po mestu. Zdi se, kot da si ob pisku urbane nadenejo masko in stopijo v nov svet. Tam ni prostora za druge. Potujejo. Vsak ﹣z ramo ob rami ﹣ sam.
Drama. Nama. Bavarc. Drama. Nama. Bavarc.
Stojim in čakam na pravo trolo. Takšno, ki mi ne ponuja zavarovanja in me ne vabi v nakupovalno središče. Čakam trolo, kjer potniki nehote sede v okvirjih. Gredo ... Ne vem, kam. Ne vem, kaj jih teži, niti kaj je zamaknilo njihov pogled. Zgodbe se mi v mislih sestavljajo same. Vedno drugačne, zdaj svetle, zdaj temačne. Svetloba in tema in pritisk na sprožilec.
Ukradeni portreti burijo domišljijo.
___
Fotografije so bile posnete v pomladi in poletju 2011 na film Kodak t-max 400.
Končni izdelek (portfolio), ki sem ga danes odnesla na faks:
