Čapati

All sorrows are less with bread.
(Miguel de Cervantes)

Ženska iz plemena Bishnoi v kuhinji pri izdelavi čapatijev,
puščava Thar, september 2010

Oranžno zlata

Beauty is how you feel inside, and it reflects in your eyes. It is not something physical.
(Sophia Loren)

Ženska iz plemena Bishnoi, puščava Thar, september 2010

Štiri muhe

"Let me light my lamp", says the star,
"And never debate if it will help to remove the darkness".
(Rabindranath Tagore)

Deček iz plemena Bishnoi, puščava Thar, september 2010

Dekle iz Rajasthana

Anyone can be an angel. (N. N.)

Deklica iz plemena Bishnoi, puščava Thar, september 2010

Incredible India: Do Pakistana in nazaj

Delhi je ... hmmm, veliko mesto :) Začela sva v Paharganju, najbolj turistični ulici mesta in verjetno tudi najbolj prašni ter kaotični. Dan kasneje sva se preselila v bolj "urbani center" Conaught place, kjer sva dobila mirno, a precej ubogo sobico - no, dokler ni preveč živalic za cimre in voda teče, je vse sprejemljivo :). Okrog centra, ki je pravzaprav podzemna trznica pod parkom, se ulice sirijo navzven, povezane s prečnimi krožnimi cestami. Na tržnici vlada zakon barantanja (in v tem nisem slaba :), tako da je bilo nakupovanje oblačil prav zabavno početje. Poleg tega ti hočejo prodati še "I next", Madam, this is not Chinese, Japan, Thailand quality - It is the best Indian quality! Also Nokia batteries work on "I next"!
Letos je gostiteljica Common Wealth Games ravno Indija. Par dni pred začetkom je bilo vse še precej v razsulu, časopisi polni pritožb o neprimernih nastanitvah za športnike, nekaj objektov je bilo še v delu. Tudi okolico so še urejali in na polno risali prehode za pešce :)

Ostalo nama je še par dni, zato sva se po priporočilih Nemke in Izraelca odpravila v Punjab. Rezervirala sva vlak, ki ga najbrz ne bi se enkrat). Zaradi zasedenosti in blizine odhoda je bila izbira vlakov majhna in tako sva pristala na skoraj 9 urni vožnji v seat classu. Huh, ozke klopice, poln vlak, ... smo bili kot sardinice. V Amritsarju je sledila cycle rikša do Golden templja, kjer pa so naju že zahaklali možje, ki ponujajo izlet do indijsko pakistanske meje. Zaradi poznega vlaka sva to idejo že opustila, ampak če je še vedno možnost, zakaj pa ne. Tako sva v pol ure nekaj na hitro pojedla ter se zbasala v razmajan kombi. Po dobri uri vožnje prispemo "sredi ničesar", od koder pot nadaljujemo peš. Po kilometru se prikaže meja. Še prej vsi varnostni pregledi (s seboj lahko vzames le denarnico, mobitel, fotoaparat in to je to, še plastenke z vodo ne.)
Potem se začne. Tribune na indijski strani so napolnjene, iz zvočnikov glasni komadi, med drugim tudi en poznan, pleše se in vzklika. Sonce nad Pakistanom tone v obzorje. Vojaki začno korakati in spuščati dolge glasove, en za drugim, sočasno z vojaki na drugi strani meje. Kdor zdrži dlje, zmaga. Potem še malo korakajo, noge mečejo v zrak in izgledajo zelo napadalni. Korakajo do meje, kjer se rokujejo z mejaki in nazaj. Ljudstvo navdušeno vzklika, zastave plapolajo, narodna zavest na vrhuncu - Hindustan - All the one!!! (Si predstavljate, kako bi to izgledalo na slovensko hrvaski meji?)
Rumena krogla postaja oranžna, zastave se spustijo, vojaki odkorajo. Meja je zaprta. Množica se vrne v "largest democracy in the world".

Dneva pa za naju še ni bilo konec ... Golden temple, zibelka Sikhov, je vau! Še posebej ponoči, ko je vse mirno, sredi bazenčka pa se lesketa zlato svetišče. Marmorna tla ogromnega kvadratnega kompleksa božajo bose noge, za trenutek celo pozabiš na vročino :) Zanimivi pogovori z mladino, fotografiranje z družinami ...
Naslednji dan se vrneva, L. celo zajtrkuje v največji menzi, kar sem jih kdaj videla. Dnevno postrezejo tudi do 50.000 obrokov in to zastonj, vsem ljudem, saj nočejo delati razlik. Potem se kaksno urico sediva pod arkadami in opazujeva ljudi, nato raziščeva tržnico :) Ja, potem pa nazaj na vlak, se igrat sardinice za 8 ali več ur.
Še zadnji dan v Delhiju, nakupovanje oz barantanje, pakiranje. Čas je za vrnitev.

Turkish Airlines so ponovno začinili potovanje in izgubili moj ljubi nahrbtnik. Ne vem, kako jim to uspe - so skoraj tako incredible, kot je Incredible India. No, razlika je v tem, da se v Indijo gotovo še vrnem, pri turkishu pa ne pustim niti evra več.

Incredible India: Barve Rajasthana

Pushkar - se en obraz Indije. V Agri sem se pogovarjala z Japonko, ki je ravno prisla iz Pushkarja. No, ni bila ravno navdusena - da je menda vse umazano in po ulicah polno kravjih iztrebkov ... Hm, punca se ni bila v Varanasiju ;) Meni se je Pushkar zdel prav lepo urejen in ulice so bile precej ciste, kljub velikemu stevilu krav (kot se za sveto mesto spodobi). Tudi to, da v mestu ni riks, je plus. Se pa na momente vprasas tudi, ce si se v Indiji, ker ti nihce ne tezi, nihce ne hodi za tabo, te ne vlece v trgovine ... Ja, trgovinice ... V Pushkarju jih je veliko. Takih s super torbicami in alibaba hlacami,lepimi tunikami ... in raznimi svetlikajocimi spominki, nakitom pa s prevlekami za blazine. Kupila nisem (skoraj) nic :).

Ceprav ni prometa, imajo ulice svoj ritem. Verniki v sprevodih prinasajo k jezeru bozanstva, zraven pojejo, plesejo in igrajo. Na stopnicah, ki se spuscajo vse do vode, se zbirajo, molijo, kopajo, perejo, susijo pisane turbane, tako da je sprehod okrog jezera posebno dozivetje. Ljudje tu so "v barvah". Zenske imajo zivobarvne sarije in polno nakita, moske glave krasijo turbani razlicnih odtenkov, obrazi nasmejani, oci polne zivljenja.

Naslednje obkrozeno mestece na zemljevidu je Jodhpur. Tja sva potovala 6 ur, s popoldanskim vlakom. Sedela sva zraven (razsirjene) indijske druzine, s katero smo si delili cips in eno ogromno kumaro (ja, tu ljudje jejo kumare kot sadje :), mene je pa najbolj razveselilo to, da sem sedela ob "emergency exit" oknu brez resetk, tako da je bil pogled na pokrajino neomejen in veter v lase prosto spuscen. Nad mestom, ki ga stevilne hise Brahmanov barvajo v modro, se na pobocju bohoti mogocna utrdba Mehrangarh. Menda je najvecja v Indiji, zato sva si jo res morala ogledat. In to celo z avdio vodicem (ki sem mu resno prisluhnila prvic v zivljenju :) in glej, bilo je fascinantno.
Vecerjo v eni izmed mnogih "rooftop" restavracij so popestrili lokalni glasbeniki in plesalke. In tisti vecer sem nazadnje jedla thali (razlicen nabor indijskih jedi).

Naslednji dan smo sli pogledat vasice plemena Bishnoi. Skupaj s kolumbijskim parom smo se stlaceni v "very good jeep, my friend" odpeljali iz mesta proti ozeleneli puscavi Thar. Ustavili smo se pri razlicnih hiskah iz blata, pili caj, poskusili opij, ki ga vsestransko uporabljajo ;), opazovali gazele, ki me niso ravno fascinirale, jedli kosilo v blatni hiski ... in se na koncu seveda ustvaili v "best quality" silk factory (no, to ze ni vec spadalo v okvir izleta v vasice:).

Ze cel dan sem se malo cudno pocutila,nekaj ni blo vredu ... Potem sem na poti do hotela nic kaj spodobno pobruhala vogal neke hise (ter si mislila, da se dobro, da je itak ze malo bolj umazano vse skupaj, tako da se moj dodatek ne pozna kaj prevec:) in do naslednjega jutra delala druzbo wcju. Dva dni kasneje je sel po mojih stopinjah tudi L.. Bili so to slabotni dnevi ob toastih in vodi, oranznih tabletah in rehidracijski raztopini iz lokalne lekarne. Iz plana sva tako crtala Jaisalmer in camel safari ... Trenutno sva (ze) v Delhiju, v planu pa se skok v Punjab.

Incredible India: Proti zahodu

Potovati po Indiji je zelo zanimivo in tezko opisljivo, zato zapisi najbrz ne bodo zakljucena celota, ampak le kaoticen skupek ubesedenih misli in dogodkov ... Ha :) Pa tole je ze tretji poskus pisanja bloga ...

15 ur po tistem, ko sva se s taksijem prebila skozi vecerno gneco v Kolkati, pretekla nekaj peronov zelezniske postaje Howrah in v zadnjih minutah zasedla svoji mesti v spalnem vagonu, sva imela prvi stik z Varanasijem. Kot je bilo pricakovano: najprej barantanje za ceno do centra mesta z avtorikso, potem prepricevanje voznikov, da hotel kamor greva ni najboljsi, da je tam okrog polno zadrogiranih ljudi, da je zelo nevarno ... in da seveda oni poznajo mnogo boljsih hotelov. No, midva sva kar vztrajala, da naju v hotelu caka "our brother" in da "we travel together" and "he made reservation for us", tako da res ni druge, kot da naju peljejo do hotela po najini izbiri (ali pa greva pac z drugo avtorikso:)

Kaos na cesti, se vecji pa na ozkih ulicah - krave, psi, smeti, motoristi, kolesarji, navadni pesci pa pogrebni sprevodi, ki na preprostih nosilih nosijo v blago zavito truplo in ponavljajo mantre. Varanasi je raztegnjen ob bregu Gangesa, h kateremu se spusca mnogo stopnisc ali ghatov, ki so namenjena umivanju, pranju, molitvi ... Poseben ghat je Manikarnika ghat, kjer sezigajo umrle ... Bila sem presenecena, da ni bilo v zraku nobenega cudnega vonja - no, do zadnjega dne, ko je bil zelo nizek pritisk ... in je vonjave in pepel prineslo tudi do najine sobice - vsa oblacila, ki sva jih susila, so seveda dobila nov parfum :( Trije dnevi v Varanasiju so hitro minili - izgubljanje po labirintu ulic, barantanje za oblacila, opazovanje dogajanja ob reki, skoraj vedno se najde kdo, ki bi rad kaj od tebe (ceprav najprej rece, da noce denarja)... Jutranja voznja z ladjico ob nabrezjih ... Pa izlet v bliznji Sarnath, kjer je budisticno sredisce ... Nekaj me je zapuscalo zdravje, zato sem veliko casa tudi prespala, tako da imam raziskovanje Varanasija se malo v dobrem, za kdaj drugic :)

Vlak ... za priblizno 12 ur. Spanje bolj v narekovajih :) Ampak chai mi je pa na vlaku najboljsi! Tisti za 5 rupij :)

Potem se je zgodila Agra, "biser ljubezni" in ne vem cesa se ... Taj Mahal. Huh. In moja prevelika pricakovanja. Prvi dan sva ga gledala bolj od dalec, z rezervo ;) Menda je ob soncnem vzhodu in zahodu najlepsi, zato sva se proti veceru odpravila na drugo stran reke Jamuna. ogledala sva si baby Taj Mahal in park, ki se razprostira vse do reke, kjer se odpre lep pogled na Taj Mahal iz zadnje strani ... Nobene guzve (10 turistov, 20 domacinov za Agro res ni nic), reka, komarji, in sonce, ki je zašlo v oblake in ni postreglo z nobenim od posebnih uèinkov. Ok, bo pa zjutraj boljse ;)

Vecer v prijetni muslimanski restavraciji, pivo v skodelicah in zvok muezina.

Jutro ... vstaneva ob 5h, da sva ob 6h ze pred vhodom v Taj Mahal. Ni nas veliko. Predvsem turisti z zahoda s fotoaparati. Posebej vrsta za moske in zenske. Vstopnina za enega preseze najin povprecni dnevni budget, ampak dobro ... It's once in a lifetime. In potem se odpre tisti klasicni pogled z odsevom v bazenckih. Pa prerivanje za polozaj v zlati sredini ... Sonca se ni oz je za oblaki (spet!). Posveti za 5 minut ... Taj v rumenih odtenkih. Pripravlja se na dez. Ljudi je vedno vec ... Z mano se fotka cela skupina indijcev. One by one. Jim naredim veselje, ker sem tudi sama vesela, ce so mi ljudje pripravljeni pozirati :).

Avtobus, nocni. No, to je treba dozivet, obcutit, vonjat ... Zjutraj prispemo v Ajmer. Avtobus naju skupaj s parom iz Spanije odlozi nekje ob glavni cesti. Napad riksarjev. Da danes noben lokalni bus ne vozi, do Pushkarja pa sploh ne. Haha. Ponujajo, da nas sami odpeljejo tja, 100 rs na osebo. No, potem nam le uspe priti do avtobusne. Za bus placamo po 9 rs :) Pol ure voznje cez hribcke (po mesecu dni konec ravnine!) in odpre se pogled na malo mestece ob jezeru - Pushkar. Nad pricakovanji! :)

Incredible India: Dialogi

Ceprav sem že par sto kilometrov stran, ne morem, da ne bi zapisala še nekaj pripetljajev zadnjih dni v Pialiju.
Z najstarejsimi smo se ucili neko angleško pesem in ce sem se prav naucila, gre druga kitica nekako takole. If our school become full of flowers and trees, than we would dance and at a glance we could be in the land of fairies. No, zataknilo se je pri fairies. Kako otrokom (od 11 do 14 let), ki niso odrašcali v družbi pravljic, slikanic in risank razložiti kaj so to dobre vile? Hmmm ... Mojca se spomni na slikovni slovar, kjer sta dve strani posveceni pravljicnim bitjem (princeske, velikani, palcki ...). Pokaže otrokom bitja s krilci, ena od ucenk pa doda: Ooo, mosquitos! :)
V KG razredu (od 6 pa do 8 let - za nekatere otroke se ne ve tocène letnice rojstva) smo jemali svojilne zaimke. Puncka mi prinese za pregledat delovne liste na katerih so bile vaje v stilu: My father has a bag. This is his/her bag. Obkrozi pravilni zaimek. In mala je imela vse narobe. Ok, greva od zacetka. Father - is boy or a girl? (ne uporabljajo še man and woman) Girl. No, to ne bo šlo. Najbrž ne razume ... Poskusim z mojo osnovno bengalšcino. Father mane ki? Baba (oce). Ok, is baba boy or a girl? Boy. Is boy he or she? He. Yes, very good! :) So, for boy we use his or her? Her. :) In sva šli še bolj od zacetka ... Potrpljenje je božja mast :)
Starejši so se predstavljali L-ju. Vsi povejo, da živijo in a Big House. Pri tem, kaj delajo njihovi starši se ponavadi zatakne, saj ne poznajo pravih besed. En fant pa zelo samozavestno pove: My mother is at home, my father is a begger.

Otroci :)