Potniki

Belo-zelene gosenice nabirajo kilometre po Ljubljani. Srečujem jih vsak dan. Imajo mnogo obrazov, tako kot ulice in ceste, po katerih se podijo. Potniki sedijo. Zatopljeni v misli, ki segajo skozi okno do neba in še dlje, se varno pretakajo po mestu. Zdi se, kot da si ob pisku urbane nadenejo masko in stopijo v nov svet. Tam ni prostora za druge. Potujejo. Vsak ﹣z ramo ob rami ﹣ sam.

Drama. Nama. Bavarc. Drama. Nama. Bavarc.

Stojim in čakam na pravo trolo. Takšno, ki mi ne ponuja zavarovanja in me ne vabi v nakupovalno središče. Čakam trolo, kjer potniki nehote sede v okvirjih. Gredo ... Ne vem, kam. Ne vem, kaj jih teži, niti kaj je zamaknilo njihov pogled. Zgodbe se mi v mislih sestavljajo same. Vedno drugačne, zdaj svetle, zdaj temačne. Svetloba in tema in pritisk na sprožilec. 

Ukradeni portreti burijo domišljijo.

___

Fotografije so bile posnete v pomladi in poletju 2011 na film Kodak t-max 400.

Končni izdelek (portfolio), ki sem ga danes odnesla na faks:

 

Kako sva šli ...

Petega avgusta sva z A. sedli na lokalni vlak in se iz mesteca Sibiu odpeljali v neznano. V vasico Cristian, ki sta ji v vodiču po Romuniji namenjena le dva stavka - ravno dovolj, da sva vedeli, na kateri postaji izstopiti.

Ob tirih sva sledili domačinom do glavne ceste, tam pa po občutku zavili v neasfaltirano ulico, ki jo je stražil konj Rjavko (ok, ime sem si izmislila ;). Seveda je pritegnil najino pozornost, midve pa pozornost njegove lastnika, ki je ponosno prikorakal in razložil, da je konj njegov. Potem sta prišla še njegov sin in še nekdo. Vsi so veselo pozirali ob Rjavkotu.

Šli sva po ulici naprej ... in ker so gospodje, ki so ležerno posedali pred hišami, opazili, da naju je zanimal Rjavko, sva potem bili deležni še več živalstva - na ulico so pripeljali še enega konja in  nama razkazali največjo kmetijo v ulici. Skupaj smo pili sladko domače vino in se pogovarjali - nič ne de, če romunščina, slovenščina in angleščina ne grejo skupaj.

Šli sva po ulici naprej ... in zavese so trepetale.

Šli sva po ulici naprej .... in zidane hiške so postajale vse manjše ter se stikale z lesenimi. Otroci so naju povabili na dvorišče: iz gajbice so prinesli malega kužka, kokoši so kokodakale in na ognju se je kuhalo kosilo.

Šli sva po ulici naprej ... in ogovorila naju je gospa s slamnikom. Povedala nama je zgodbo o svojih izgubljenih sinovih in ob tem so ji po licih spolzele solze. Na stara leta je ostala čisto sama ...

Otroci se še igrajo na ulici. Ni interneta. Ni tekoče vode.

Šli sva po ulici naprej ... in spoznali angleško! govoreče dekle. Z njeno družino sva preživeli prijetno urico ob jabolkih in soku. Mlada družinica se je teden kasneje preselila na Nizozemsko - s trebuhom za kruhom.

Bila je krožna ulica, a sva naredili le en krog. Kaj vse bi šele doživeli v drugem! :)

Lepota potovanj se skriva v preprostih rečeh in prijaznih ljudeh.

Na pragu

Zadnji avgust, poletje je šlo, siva te naredi še lepšo,

dosti mene je ti, dosti tebe sem jaz, dosti mene še zdaj leti.
(Vlado Kreslin)

Sighisoara, Romunija, avgust 2010

Benetke

Benetke so mi (še vedno) všeč. Pa ne Markov trg, Doževa palača ali Rialto. Ampak ozke ulice, ki se končajo ob stranskih kanalih, razpadajače hiše, ki jih še vedno krasijo rože, skriti trgi z malimi gostilnicami, domačini med vsakdanjimi opravili ...

Za raziskovanje Benetk ne potrebuješ zemljevida.
Le malo pustolovskega duha in dobro družbo.

Po dežju

... je Piran tako čudovito prazen.

(Moji prvi HDR fotografiji :)

Izola

Kaj se dogaja za zaprtimi okni, kdo se skriva za zidovi?

Kdo odprl vrata bi, če na zvonec pozvonim?

Koliko strasti hladila je kamnita stena?

Skrivnosti ulic.

St. Patrick's Day in Dublin

Včeraj so Irci praznovali dan sv. Patrika. Prost dan je krasila zelena barva. V centru Dublina je bila parada v kateri se je zvrstilo skoraj 3000 nastopajočih, ob 3 km dolgi progi pa si jo je ogledalo več kot 600.000 gledalcev.

Dogajanje naj bi se začelo opoldne, za dobro pozicijo pa se je treba v center odpraviti že malo prej. Po razočaranju, da na ovinku pri Trinity Colledge ogled ni mogoč (soočila sem se z visoki črnimi panoji za katerimi se nastopajoči lahko med parado malo sprostijo), sem si pol enajstih mesto v prvi vrsti izborila na O'Connell bridge. Na moji desni prijazen Francoz, ki je prišel na St.Patrick's festival že dvanajstič! Na levi pa sem se s komolcem morala braniti ambiciozne gospe ;)

Po dveh urah bolj ali manj zanimivega čakanja ...

Smo dočakali "sv. Patrika".

Za njem pa vojsko in eno izmed irskih godb.

Nato pa maske, takšne in drugačne :)

Gosti iz Združenih držav, Španije, Anglije, Avstrije, Madžarske ...




Moj najljubši varnostnik je takole stekel v objem h klovnu.


Bav bavi!

Popestritev flavtistk.

Vesna.

Kar mi je bilo res všeč, so bili nasmejani nastopajoči. Pogrešala pa sem kakšne bolj irske maske, njihovo tradicionalno glasbo ...



Brez deteljic ta dan res ne gre!

Po eni uri parade se je množica odpravila naprej ... Restavracije s hitro prehrano so se napolnile do zadnjega kotička, v pubih pa se je veselje nadaljevalo še dolgo v noč.