Zapelji me

“Life is like riding a bicycle. To keep your balance you must keep moving.”

Albert Einstein 

analogno (Nikon F70, Kodak Tmax 400 35 mm, multigrade papir)

Na Akademiji

 

 

"Gledališče je najboljša družabna igra na svetu." 

Veliko zapisanih misli in ujetih ter nastavljenih trenutkov si lahko preberete/pogledate v novem ODERuhu.

Večer nad vodo

Podpeško jezero, f/2.8, 5 s, ISO 1600, posneto na mrzel januarski večer.

V družbi vodnih kapljic

Preprosto lepa!

Irska punčka, Dublin, Irska, januar 2011

Gremo naprej ...

Twenty years from now you will be more disappointed by the things that you didn't do
than by the ones you did do. So throw off the bowlines. 

Sail away from the safe harbor. Catch the trade winds in your sails. 

Explore. Dream. Discover.

(Mark Twain)

Riževa polja, Mograhat, Zahodna Bengalija, Indija, avgust 2010

Zgornji Dublin

Včeraj, ko se je sonce s težavo prebijalo skozi oblake, smo se sprehodili ob reki Liffey. Od centra mesta pa vse do pristanišča.
Gledala sem navzgor. Ker je vedno nekaj tam zgoraj.

Prve!

Na faksu smo začeli na začetku. Korak nazaj, a po svoje naprej. Analogna fotografija ima svoj čar! Po približno desetih letih sem ponovno vstavila film v fotoaparat ... In kot nekoč doma, sedaj tudi pri meni zgornjo poličko na vratih hladilnika spet zasedajo filmi :) Priznam, da vsakič preden odprem zaklop, dobro premislim, kaj bo svetloba zapisala na film - ker rezultata ne vidim takoj in ne bom za en motiv porabila nešteto posnetkov, ker fotografije ne bom sfrizirrala v digitalni postprodukciji ... Še dobro, saj je "lightroom in the darkroom" dosti bolj zanimiv. Tema, rdeča luč, vonj po razvijalcu, povečevalnik, foto papir, sekunde, minute ... Ko ne veš, ali zunaj sije sonce ali pada sneg, ampak samo "meditiraš" ob bazenčkih in si zraven od "filma do papirja".
Tole je čisto prvo fotografija, ki sem jo posnela, razvila in povečala čisto sama. Posneta z Nikonom F70, na Kodak tmax100 35 mm, povečana na multigrade papir. Za prvič ravno prav postrani, s presvetljenim robom ... Se učim :)

  

Tina na gugalnici, oktober 2010

 

 Pravoslavna cerkev v Ljubljani, pogled iz Tivolija, oktober 2010

 

 Pisarne na Slovenski cesti, Ljubljana, november 2010

 

Benjamin na Cankarjevi ulici, Ljubljana, november 2010

Posneto z Diano F+ Lomography na Kodak Tmax 100 srednjega formata.

Let's go to the the darkroom and see what develops! (N. N.)

Kako sva šli ...

Petega avgusta sva z A. sedli na lokalni vlak in se iz mesteca Sibiu odpeljali v neznano. V vasico Cristian, ki sta ji v vodiču po Romuniji namenjena le dva stavka - ravno dovolj, da sva vedeli, na kateri postaji izstopiti.

Ob tirih sva sledili domačinom do glavne ceste, tam pa po občutku zavili v neasfaltirano ulico, ki jo je stražil konj Rjavko (ok, ime sem si izmislila ;). Seveda je pritegnil najino pozornost, midve pa pozornost njegove lastnika, ki je ponosno prikorakal in razložil, da je konj njegov. Potem sta prišla še njegov sin in še nekdo. Vsi so veselo pozirali ob Rjavkotu.

Šli sva po ulici naprej ... in ker so gospodje, ki so ležerno posedali pred hišami, opazili, da naju je zanimal Rjavko, sva potem bili deležni še več živalstva - na ulico so pripeljali še enega konja in  nama razkazali največjo kmetijo v ulici. Skupaj smo pili sladko domače vino in se pogovarjali - nič ne de, če romunščina, slovenščina in angleščina ne grejo skupaj.

Šli sva po ulici naprej ... in zavese so trepetale.

Šli sva po ulici naprej .... in zidane hiške so postajale vse manjše ter se stikale z lesenimi. Otroci so naju povabili na dvorišče: iz gajbice so prinesli malega kužka, kokoši so kokodakale in na ognju se je kuhalo kosilo.

Šli sva po ulici naprej ... in ogovorila naju je gospa s slamnikom. Povedala nama je zgodbo o svojih izgubljenih sinovih in ob tem so ji po licih spolzele solze. Na stara leta je ostala čisto sama ...

Otroci se še igrajo na ulici. Ni interneta. Ni tekoče vode.

Šli sva po ulici naprej ... in spoznali angleško! govoreče dekle. Z njeno družino sva preživeli prijetno urico ob jabolkih in soku. Mlada družinica se je teden kasneje preselila na Nizozemsko - s trebuhom za kruhom.

Bila je krožna ulica, a sva naredili le en krog. Kaj vse bi šele doživeli v drugem! :)

Lepota potovanj se skriva v preprostih rečeh in prijaznih ljudeh.