Incredible India: Three girls

When dealing with people, remember you are not dealing with creatures of logic, but creatures of emotion.

(Dale Carnegie)

Incredible India: Gremo v solo!

V nedeljo smo v Indiji praznovali dan uciteljev. No, v soli smo imeli praznicni dan kar v petek. Otroci so sami pripravili majhna darilca in voscilnice za ucitelje ter povedali nekaj besed v praznicno okraseni ucilnici. Dva utrinka:

Sukdev (tretji razred): "Ce me ne bi pripeljali v solo, bi ostal na ulici in se ne bi naucil prav nicesar, tako pa zdaj znam ze brati in pisati."

Austumi (cetrti razred): "Ce ne bi hodila v solo, bi gospodinjila kje v mestu, zdaj pa si zelim postati uciteljica."

V Indiji primanjkuje uciteljev. V Sunday Times of India so ob tej priloznosti navedli nekaj podatkov: trenutno bi v drzavi potrebovali se 1.2 milijona uciteljev, v nekaterih zveznih drzavah je praznih celo do 42 % delovnih mest. Tako na enega ucitelja pride povprecno tudi do 83 ucencev. 16 % vaskih okolij je se vedno brez osnovnih sol, 17 % sol ima samo enega ucitelja. Tako se tudi 42 milijonov otrok starih med 7 in 14 let ne izobrazuje, od tistih pa, ki se solajo, jih konca osnovno solo le 50 %.


In zakaj v Pialiju se vedno iscemo uciteljico anglescine? Ker je le teh malo (dobrih pa se manj) in si vsi zelijo delati v mestu in je tako po mestih uciteljev prevec, na podezelju pa primanjkljaj . Ker so na drzavnih solah tudi po 3krat visje place kot na zasebnih - in ko imas enkrat drzavno sluzbo, je ne mores izgubit - zato kvaliteta mocno pada ... Ucitelji pa se dodatno sluzijo na urah instrukcij.


Otroci na soli Piali Ashar Alo prihajajo iz najbolj revnih druzin, nekateri so brez starsev in zivijo pri sorodnikih. Zenske, ki niso doma, so hisne pomocnice v mestu, moski vozijo rikse, so cevljarji, prodajalci ... Mesecni dohodek na druzino je priblizno 30 eur. Hiske, v katerih bivajo, so res hiske - majhne, iz blata, bambusa, lesa, polivinila ... Vecinoma en sam prostor v katerem spijo, kuhinja je na dvoriscu, kopalnica v bliznji zeleni okolici in ribnikih. Ti otroci sploh ne bi sli v solo, ce jih ne bi Anup pred dvemi leti sel "nabrat" po vasi. Njihovi skrbniki se ne zavedajo, kako pomembna je izobrazba (vecina je nepismenih). Drzavna sola (naj bi bila zastonj in je tudi po zakonu obvezna) se jim zdi predraga, zato otroke pustijo doma, da pomagajo v gospodinjstvu, da se prosto potikajo naokrog ... Decki kmalu lahko zacnejo z lazjimi fizicnimi deli in tako tudi nekaj zasluzijo, dekleta zgodaj porocijo. Prejsnji teden sva z Anupom v vasi srecala dekle, ki je lani se hodila v solo, potem pa so jo starsi pri 14 letih porocili ... In sedaj je (in najbrz bo ostala) gospodinja.


Piali Ashar Alo nudi otrokom veliko. V soli zastonj dobijo dva obroka, zdravila, solske uniforme in druga oblacila, zvezke, ucbenike, pisala ... Sola je sponzorirana vecinoma iz Slovenije, pomagajo prijazni posamezniki in podjetja. Vsak otrok ima botra, ki z letnim prispevkom krije vse stroske otrokovega solanja.


In ce tudi jim je vse to na voljo, otroci se vedno veliko manjkajo (ker jih starsi sploh ne posljejo zjutraj od doma), stvari izginjajo, ucbeniki so uniceni ... Seveda pa, ko je kaj "narobe", starsi hitro pridejo v solo in povzdignejo glas.

Ampak tako pac je (in ne samo v Indiji).

Bodimo hvalezni za to, kar nam je dano.

Incredible India: Indijske fore

Indijci imajo svoje fore, ki so po svoje prav zanimive. Npr. strmenje (zijanje, buljenje ... kakor vam drago). Strmeti v nekoga je tu nekaj cisto obicajnega (in ce strmis nisi nic "slabo vzojen" :).

Dozo tega strmenja dobim ze zjutraj na zelezniski postaji. Ko gremo cez stiri pare tracnic (ja, vem: "hoditi cez progo je smrtno nevarno", ... saj pogledam levo in desno in ce vlak se ni preblizu, grem cez :), se kaksen domacin ze tako zagleda v naju z Mojco, da se skoraj spodtakne. No, potem se postavimo na peron in cakamo. In nekaj ljudi se preprosto postavi zraven nas in nas gleda. Dokler ne pride vlak. Potem gremo na vlak in ce je prostor, se seveda usedemo. Pogledas po vagonu in kar nekaj oci zre v tvojo smer. Opazujejo te, ko pospravis marelo (ki je res super za senco v soncu in za scit pred dezjem), ko si v rokav obrises svic (ja, ze ob osmih zjutraj tece od mene), ko si brises nos ... Sem jim pac zanimiva in si me v miru, brez sramu in kar direkt lepo ogledajo.

Ne dogaja se samo na vlaku ...

Ce me je na zacetku malo motilo, sem zdaj to sprejela in se zabavam po svoje. Seveda rada opazujem ljudi :) Tudi npr. v Ljubljani (ampak ne tako ocitno, hehe). Tukaj pa tako mirne duse gledam, strmim, buljim, zijam ... Inkulturacija, kajne?

Se nadaljuje :)

Incredible India: Brezcasnost

Na nasi ljubi Zemlji so se vedno vasice za katere se nam (evropsko hitecim) zdi, da so obstale v casu in najbrz so nam ravno zato tako pri srcu. V dneh, ko ni pouka - med vikendi in recimo to sredo, ko so Indijci praznovali rojstni dan boga Krisne - gremo na obisk k tem ali onim Anupovim sorodnikom.

Sredin izlet v Mograhat

Seveda smo sli najprej na vlak. Z vsako postajo se mestni vrvez oddaljuje, pokrajina pa vedno bolj sije v zelenih odtenkih ... Rizeva polja, palme ... in majhne vasice, v katerih le redkokdaj vidijo belega cloveka. Po pol ure hoje od zeleznice po vaski "cesti" (kjer res nisem zasledila avtomobila:) smo prisli k Anupovi babici. Skupaj s sinovi in njihovimi druzinami zivi na robu vasice, ob ribniku in rizevih poljih, ki segajo v neskoncnost. Sedeli smo pred eno od blatnih hisk, pili caj, jedli muri (to je tak napihnjen riz ... podoben tistim cokoladnim kosmicem za zajtrk) in se pogovarjali. No, seveda nisem kaj dosti razumela ... Po obcasnem prevodu: stare zenice je seveda zanimalo, koliko sem stara, kaj sploh delam tu, ce sem ze porocena, kako pri nas izgleda poroka ... Ja, pri nas se mladi kar sami zmenimo in odlocimo, tu pa so dogovorjene poroke se zelo aktualne.

No, po posedanju smo sli se malo po vasi. Zivali imajo tu kar prosto. Med hiskami se sprehajajo (svete) krave, koze, psi polezavajo v senci, kokosi raziskujejo odpadke, goske se hladijo v ribnikih - pa tudi domacini se kopajo, ribarijo, pomivajo posodo, perejo ... In vse je tako umirjeno :)

Nekaj obrazov.

Ste ze jedli domac kokos? Taksnega iz palme za hiso? No, to vam res privoscim. Sadje v svojih originalnih okoljih je res najslajse - ananas, mango, banane ...

So pa kokosi zelo osebni - vsak oreh ima namrec obraz :)
Taler bora je pa ena super sladica. Kroglice so narejene iz tala (sadez, ki je zrel v tem casu) in gresu podobne kase ali pa kokosove moke. Ocvrte ... se tople so najboljse!
Tako, da se vam malo pocedijo sline ... no, ampak riza mi pa najbrz ne zavidate :)

Incredible India: Gorum, gorum!

[vroce, vroce!]

Dan ni enak dnevu, a po dobrih desetih dneh v dezeli barv in kaosa lahko napisem nekaj vrstic o tem, kako mi med tednom tecejo ure od jutra do vecera.

Malo po sedmi uri me pride zbudit Izak z "dobro jutro, dober dan", potem zajtrk in prvi crni caj z ingverjem, ki je res odlicen :) Nato pa v solo. Izak pri svojih treh letih in v modri uniformi s kravato v svojo solo v Sonarpurju, Mojca, Anup in jaz pa v tisto v Pialiju.

Najprej na lokalni vlak, za priblizno15 minut. Zjutraj je kar poln in se je treba prav po indijsko prerivat, guzvat oz si na kakrsenkoli lepsi ali grsi nacin naredit prostor, da prides na vlak in potem tudi pravocasno dol. Od postaje do sole je nato se 5 minut hoje po vasici.

Otroci okrog 8h pridejo v solo, kjer dobijo zajtrk. Pol devetih je na dvoriscu zbor; 74 ucencev, vecina deklic, iz revnih hisk v okolici sole, v preprostih uniformah, umiti in pocesani, pripravljeni na nov solski dan. Ko jih kdaj bosonoge in v raztrganih ter umazanih oblacilih srecam v vasi, jih komaj prepoznam. V zboru, umirjeni in z zaprtimi ocmi zapojejo pesem in zmolijo molitev. Sola ni versko usmerjena, vecina ucencev je hinduistov, pa vendar se kot v vecini sol v Indiji zahvalijo stvarniku.

Thank you God for the world so sweet,

thank you God for the food we eat,
thank you God for the birds that sing,

thank you God for everything.

Sledijo 4 ure pouka (po 45 minut). Otroci imajo na urniku anglescino, bengalscino, matematiko, splosno razgledanost (kot nasa geografija, biologija, zgodovina), igre, ples in likovni pouk. Pomagam pri anglescini in likovnem pouku, rada pa grem tudi k igram, kjer se zdaj, ko je zunaj prevroce, igrajo druzabne igre (spomin, enko, mikado ...). Vmes enkrat za uciteljice pride na vrsto tudi crni caj z mlekom in piskoti :)
Okrog poldneva imamo kosilo. Starejsi otroci pomagajo mlajsim pri razdeljevanju hrane. Na meniju je riz s prilogo.
Ko pojejo, ostane se slabe pol ure odmora. Med tem casom z veseljem pridejo v pisarno, kjer si izposodijo slikanice ali pa se igrajo na dvoriscu in po razredih. Punce mi rade razcesejo lase in spletejo kito, skupaj pogledamo knjige in ponavljamo angleske besede, se igramo kaksno igro ali bans ... Odmor itak vedno prehitro mine ;)

Po kosilu mlajsi otroci odidejo domov, starejse pa cakata se dve uri.

Pouk, razen ur anglescine, poteka v bengalscini, ki je tudi uradni jezik Zahodne Bengalije. Vceraj sem bila pri uri bengalscine pri najmlajsih. Skupaj se ucimo 52 crk njihove abecede. Se pa lahko pohvalim, da znam po bengalsko napisat svoje ime pa tudi stevilke mi niso vec tako tuje.

Ko se bliza tretja ura popoldne, je sola ze prazna, zato tudi mi odidemo proti domu. Kadar dezuje, je pot od sole do zelezniske postaje v Pialiju zelo blatna. Najboljsa alternativa so zelezniski tiri. Tu v Indiji se tako ali tako veliko dogaja okrog zeleznice - ljudje le meter stran od tirov ze prodajo, susijo oblacila ... V nekaterih predelih Kolkate so kolibe potisnjene tako blizu tirov, da bi se lahko iz vlaka dotaknil njihov streh z roko.

V Sonarpurju imajo Gayenovi v najemu preprosto stanovanje v hisi ob ribniku. In ob ribniku se vedno kaj dogaja. Ljudje se v njem kopajo, pomivajo posodo, perejo oblacila, lovijo ribe ... Ne manjka tudi zab in kac.
Spodnja fotografija je posneta iz strehe hise. Brahmani (z vrvico cez prsi) so se prisli v belem in s pobritimi glavami okopat v jezero ob smrti nekoga bliznjega. Zraven so peli k bogu Krisni in cingljali z zvoncki.

Pred vhodom v hiso raste tudi za hinduiste sveto drevo in tako ga zgornji sosedje vsak dan dvakrat pocastijo. Vcasih od vrat do vrat hodijo tudi sveceniki pobirat darove.

Popoldneve prezivljam razlicno. Na trznici v Sonarpurju, v Kolkati, ob igranju z Izakom, branju knjige, pogovori z Mojco ... Ce je dano, mi uspe tudi kaj spravit na blog :) Seveda imamo popoldne se enkrat "tea time" in malo pred spanjem se vecerjo. Anup rad rece: Eat well, sleep well. :)

Okrog enajstih zvecer zacne svoje delo nocni cuvaj, ki ga kljub koristni funkciji ne maram kaj prevec. Hodi namrec med hisami in piska na piscalko. Tako naj bi odganjal tatove. No, ko ponoci nekajkrat pripiska mimo mojega okna ... sem vedno znova hvalezna tistemu, ki je izumil cepke za usesa! :)

Incredible India: Ce koza poje curry ...

... ne vem, kaj se zgodi kozi :)

V soli kuharice za naju z Mojco ponavadii pripravijo curry, ki ni prevec pekoc. Se pravi v neki posebni posodici, ki pa jo je danes nekdo postavil preblizu vratom. In prisla je koza in pojedla curry. Midve pa sva poleg obicajno velike porcije riza dobili pecen krompir. In ja, krompir ter riz gresta cisto dobro skupaj :)

Ze vceraj cez dan je kar mocno dezevalo, danes pa tudi, tako da izgleda, da me je monsun letos pocakal.

Zvecer sva se z Anupom odpravila do letalisca, saj je moj ruzak menda koncno prispel. Z avtorikso, trolo, taksijem ... Indijski promet me pa se vedno znova fascinira! (in kako se nama je dejansko uspelo zbasat iz cisto polnega avtobusa se pravocasno ..) Potem pes med parkirisci okrog letalisca iskat cargo department od Jet Airwaysa, precej slabo osvetljeno vse skupaj pa luze in blato in se vsak te usmeri v drug konec. Najdeva :) Izpolnim obrazce in potem privlecejo iz skladisca en napol strgan zakelj. Notri je moj ruzak - moker, umazan, raztrgan. No, vsaj prisel je in tako sem lahko razpakirala tistih 19 kg - ene 5 kg mojih stvari, ostalo pa barvice, baloni, lepila, barvni papir pa slovenska darila za Mojco (ni je cez gorenjko pa kranjsko klobaso ...). In da turkish airlines popravijo vtis, so ravno prejle klicali iz Delhija, ce sem prejela prtljago. No comment.

V soli sem te dni pomagala Mojci pri urah anglescine. Mlajsi otroci so mi crkovali barve, cisto ta male uciva crke in jim potem sproti pises vaje v zvezke. Vmes ti zlobudrajo v bengalscini, jaz pa jih seveda nic ne razumem. Z vecjimi smo danes delali describing words in sem jih cisto zmedla, ker sem nekaj pridevnikov napisala na tablo tako malo nametano, ne v nekem stolpcu ... Je nastal cel kaos, preden sem jim razlozila, da ni nujno da tako prepisejo v zvezke. So namrec zelo navajeni natancno prepisovat. In ko smo delali pri arts and crafts kartice za sponzorje, je vecina naredila cisto po mojem vzorcu - enake barve, vzorci, postavitev ...

Spodaj nekaj fotk iz okolice sole, malo preden so se ulile prve kaplje.

Naj o preprostem zivljenju spregovorijo na svoj nacin.

Incredible India: Lesnikast zacetek

ali kako je tamara srecno prispela v indijo :)

Pot se je zacela na tokrat precej sumljivo praznem brniskem letaliscu, kjer sem nazadje uzrla moj 18kilski nahrbtnik. Letalo za istanbul je imelo zamudo, tako da se je predvideni cas 1 ure za connection ze neprimerno skrajsal. V tem primeru je prislo torej kar prav, da sem dobro leto nazaj ze tekla po ta istem ataturkovem letaliscu in sem vedela, kje se da urgentno preskociti vrsto. Italijan, ki je z menoj lovil avijon me je poimenoval guardian angel :) hmmm ...

na turkish airlines imajo se vedno ta dobre lesnike :) ce lepo prosis, dobis se kaksno vrecko vec :) spala sem bolj malo ... ko si takole sam na poti, res manjka kaksna rama na katero bi prislonila zaspano glavo ...

ob tretji uri zjutraj smo cisto tocno pristali v delhiju. gospod pri passport control je bil res dobrovoljen za zgodnjo uro. bolj kot viza ga je zanimal Lainsckov roman, ki sem ga drzala v roki, ceprav mu pa potem ni bilo vsec, ker je brez slik. Well, it's just a novel and i like it :)

no, potem pa. .. izgleda nisem dovolj prosece gledala v luknjo iz katere so na tekoci trak prihajale potovalke in kovcki, saj mojega nahrbtnika ni bilo nikjer. saj je bilo za pricakovati ... Italijan je bil seveda tudi brez prtljage, zato sva po izpolnjevanju obrazcev pot nadaljevala vsak po svoje.

sledilo je 5 ur na domestic terminalu, za zajtrk vroca cokolada :) z malim nahrbtnikom kot edino "lastnino" sem se pocutila, kot da grem na izlet (vazno, da je fotoaparat z menoj:)

na letalu sem zaspala se pred vzletom, saj mi je premik ure ukradel pol noci ...

in potem je bilo tako lepo, ko sem na letaliscu v Kolkati docakala Anupa :) pot do novega "doma" je z avtobusom in taksijem hitro minila. se vedno v prometu vlada kaos, na cesti so avtomobili, busi, rikse, kolesarji, zivali in pesci, veliko hupanja ... Kolkata, kot se je spominjam od lani.

Doma naju je pricakal Izak, mali triletni nadobudnez - je rekel, da se bova skupaj igrala :) Potem pa je koncno prisla se Mojca in ceprav od njenega obiska v sloveniji se ni minilo veliko casa, jo je bilo lepo objeti.

no, tako se je vse skupaj zacelo ...

a sem ze napisala, da je zelo vroce in vlazno? stojis na mestu in svicas ... ta pravi monsun pa kar zamuja oz se je ze za vprasati, ce letos sploh pride :(

danes je bil moj prvi dan na soli Piali Ashar Alo. Otroci in uciteljice so me dobro sprejeli :) In mislim, da bodo naslednji tedni prehitro minili. kaj vec o dogajanju na soli enkrat naslednjic, za prvi okus indije pa nekaj fotozapisov od danes :)

Zgodila se je "Začarana Romunija"

V torek sva se z Ano vrnili iz Romunije. 13 dni backpackanja, 5 pobarvanih krajev na zemljevidu, premiki na kolesih, po tirih in valovih, čakanje, spanje tu in tam, lubenice, slive in polenta ...

Definitvno pa:
- v Romuniji ni veliko Romov (se ni nič za bat ;) in
- Romuni so na mojem seznamu različnih držav s šestih celin zasedli prvo mesto po prijaznosti (ta prijaznost res ne pozna jezikovnih, kulturnih in finančnih ovir).

Več fotografij pa jeseni, ko se vrnem iz Indije.