Zgornji Dublin

Včeraj, ko se je sonce s težavo prebijalo skozi oblake, smo se sprehodili ob reki Liffey. Od centra mesta pa vse do pristanišča.
Gledala sem navzgor. Ker je vedno nekaj tam zgoraj.

Prve!

Na faksu smo začeli na začetku. Korak nazaj, a po svoje naprej. Analogna fotografija ima svoj čar! Po približno desetih letih sem ponovno vstavila film v fotoaparat ... In kot nekoč doma, sedaj tudi pri meni zgornjo poličko na vratih hladilnika spet zasedajo filmi :) Priznam, da vsakič preden odprem zaklop, dobro premislim, kaj bo svetloba zapisala na film - ker rezultata ne vidim takoj in ne bom za en motiv porabila nešteto posnetkov, ker fotografije ne bom sfrizirrala v digitalni postprodukciji ... Še dobro, saj je "lightroom in the darkroom" dosti bolj zanimiv. Tema, rdeča luč, vonj po razvijalcu, povečevalnik, foto papir, sekunde, minute ... Ko ne veš, ali zunaj sije sonce ali pada sneg, ampak samo "meditiraš" ob bazenčkih in si zraven od "filma do papirja".
Tole je čisto prvo fotografija, ki sem jo posnela, razvila in povečala čisto sama. Posneta z Nikonom F70, na Kodak tmax100 35 mm, povečana na multigrade papir. Za prvič ravno prav postrani, s presvetljenim robom ... Se učim :)

  

Tina na gugalnici, oktober 2010

 

 Pravoslavna cerkev v Ljubljani, pogled iz Tivolija, oktober 2010

 

 Pisarne na Slovenski cesti, Ljubljana, november 2010

 

Benjamin na Cankarjevi ulici, Ljubljana, november 2010

Posneto z Diano F+ Lomography na Kodak Tmax 100 srednjega formata.

Let's go to the the darkroom and see what develops! (N. N.)

Kako sva šli ...

Petega avgusta sva z A. sedli na lokalni vlak in se iz mesteca Sibiu odpeljali v neznano. V vasico Cristian, ki sta ji v vodiču po Romuniji namenjena le dva stavka - ravno dovolj, da sva vedeli, na kateri postaji izstopiti.

Ob tirih sva sledili domačinom do glavne ceste, tam pa po občutku zavili v neasfaltirano ulico, ki jo je stražil konj Rjavko (ok, ime sem si izmislila ;). Seveda je pritegnil najino pozornost, midve pa pozornost njegove lastnika, ki je ponosno prikorakal in razložil, da je konj njegov. Potem sta prišla še njegov sin in še nekdo. Vsi so veselo pozirali ob Rjavkotu.

Šli sva po ulici naprej ... in ker so gospodje, ki so ležerno posedali pred hišami, opazili, da naju je zanimal Rjavko, sva potem bili deležni še več živalstva - na ulico so pripeljali še enega konja in  nama razkazali največjo kmetijo v ulici. Skupaj smo pili sladko domače vino in se pogovarjali - nič ne de, če romunščina, slovenščina in angleščina ne grejo skupaj.

Šli sva po ulici naprej ... in zavese so trepetale.

Šli sva po ulici naprej .... in zidane hiške so postajale vse manjše ter se stikale z lesenimi. Otroci so naju povabili na dvorišče: iz gajbice so prinesli malega kužka, kokoši so kokodakale in na ognju se je kuhalo kosilo.

Šli sva po ulici naprej ... in ogovorila naju je gospa s slamnikom. Povedala nama je zgodbo o svojih izgubljenih sinovih in ob tem so ji po licih spolzele solze. Na stara leta je ostala čisto sama ...

Otroci se še igrajo na ulici. Ni interneta. Ni tekoče vode.

Šli sva po ulici naprej ... in spoznali angleško! govoreče dekle. Z njeno družino sva preživeli prijetno urico ob jabolkih in soku. Mlada družinica se je teden kasneje preselila na Nizozemsko - s trebuhom za kruhom.

Bila je krožna ulica, a sva naredili le en krog. Kaj vse bi šele doživeli v drugem! :)

Lepota potovanj se skriva v preprostih rečeh in prijaznih ljudeh.

Ribiči

I believe that photography loves banal objects
and I love the life of objects.
(Josef Sudek)

Jutro na Gangesu, Varanasi (Benaras), Indija, september 2010

Na pragu

Zadnji avgust, poletje je šlo, siva te naredi še lepšo,

dosti mene je ti, dosti tebe sem jaz, dosti mene še zdaj leti.
(Vlado Kreslin)

Sighisoara, Romunija, avgust 2010

Do srca

Otroški smeh, ki dviguje se pod oblake ...
(Gloria)

Deklici iz vasice Kristan, Transilvanija, Romunija, avgust 2010

Čapati

All sorrows are less with bread.
(Miguel de Cervantes)

Ženska iz plemena Bishnoi v kuhinji pri izdelavi čapatijev,
puščava Thar, september 2010

Oranžno zlata

Beauty is how you feel inside, and it reflects in your eyes. It is not something physical.
(Sophia Loren)

Ženska iz plemena Bishnoi, puščava Thar, september 2010

Štiri muhe

"Let me light my lamp", says the star,
"And never debate if it will help to remove the darkness".
(Rabindranath Tagore)

Deček iz plemena Bishnoi, puščava Thar, september 2010

Dekle iz Rajasthana

Anyone can be an angel. (N. N.)

Deklica iz plemena Bishnoi, puščava Thar, september 2010

Incredible India: Do Pakistana in nazaj

Delhi je ... hmmm, veliko mesto :) Začela sva v Paharganju, najbolj turistični ulici mesta in verjetno tudi najbolj prašni ter kaotični. Dan kasneje sva se preselila v bolj "urbani center" Conaught place, kjer sva dobila mirno, a precej ubogo sobico - no, dokler ni preveč živalic za cimre in voda teče, je vse sprejemljivo :). Okrog centra, ki je pravzaprav podzemna trznica pod parkom, se ulice sirijo navzven, povezane s prečnimi krožnimi cestami. Na tržnici vlada zakon barantanja (in v tem nisem slaba :), tako da je bilo nakupovanje oblačil prav zabavno početje. Poleg tega ti hočejo prodati še "I next", Madam, this is not Chinese, Japan, Thailand quality - It is the best Indian quality! Also Nokia batteries work on "I next"!
Letos je gostiteljica Common Wealth Games ravno Indija. Par dni pred začetkom je bilo vse še precej v razsulu, časopisi polni pritožb o neprimernih nastanitvah za športnike, nekaj objektov je bilo še v delu. Tudi okolico so še urejali in na polno risali prehode za pešce :)

Ostalo nama je še par dni, zato sva se po priporočilih Nemke in Izraelca odpravila v Punjab. Rezervirala sva vlak, ki ga najbrz ne bi se enkrat). Zaradi zasedenosti in blizine odhoda je bila izbira vlakov majhna in tako sva pristala na skoraj 9 urni vožnji v seat classu. Huh, ozke klopice, poln vlak, ... smo bili kot sardinice. V Amritsarju je sledila cycle rikša do Golden templja, kjer pa so naju že zahaklali možje, ki ponujajo izlet do indijsko pakistanske meje. Zaradi poznega vlaka sva to idejo že opustila, ampak če je še vedno možnost, zakaj pa ne. Tako sva v pol ure nekaj na hitro pojedla ter se zbasala v razmajan kombi. Po dobri uri vožnje prispemo "sredi ničesar", od koder pot nadaljujemo peš. Po kilometru se prikaže meja. Še prej vsi varnostni pregledi (s seboj lahko vzames le denarnico, mobitel, fotoaparat in to je to, še plastenke z vodo ne.)
Potem se začne. Tribune na indijski strani so napolnjene, iz zvočnikov glasni komadi, med drugim tudi en poznan, pleše se in vzklika. Sonce nad Pakistanom tone v obzorje. Vojaki začno korakati in spuščati dolge glasove, en za drugim, sočasno z vojaki na drugi strani meje. Kdor zdrži dlje, zmaga. Potem še malo korakajo, noge mečejo v zrak in izgledajo zelo napadalni. Korakajo do meje, kjer se rokujejo z mejaki in nazaj. Ljudstvo navdušeno vzklika, zastave plapolajo, narodna zavest na vrhuncu - Hindustan - All the one!!! (Si predstavljate, kako bi to izgledalo na slovensko hrvaski meji?)
Rumena krogla postaja oranžna, zastave se spustijo, vojaki odkorajo. Meja je zaprta. Množica se vrne v "largest democracy in the world".

Dneva pa za naju še ni bilo konec ... Golden temple, zibelka Sikhov, je vau! Še posebej ponoči, ko je vse mirno, sredi bazenčka pa se lesketa zlato svetišče. Marmorna tla ogromnega kvadratnega kompleksa božajo bose noge, za trenutek celo pozabiš na vročino :) Zanimivi pogovori z mladino, fotografiranje z družinami ...
Naslednji dan se vrneva, L. celo zajtrkuje v največji menzi, kar sem jih kdaj videla. Dnevno postrezejo tudi do 50.000 obrokov in to zastonj, vsem ljudem, saj nočejo delati razlik. Potem se kaksno urico sediva pod arkadami in opazujeva ljudi, nato raziščeva tržnico :) Ja, potem pa nazaj na vlak, se igrat sardinice za 8 ali več ur.
Še zadnji dan v Delhiju, nakupovanje oz barantanje, pakiranje. Čas je za vrnitev.

Turkish Airlines so ponovno začinili potovanje in izgubili moj ljubi nahrbtnik. Ne vem, kako jim to uspe - so skoraj tako incredible, kot je Incredible India. No, razlika je v tem, da se v Indijo gotovo še vrnem, pri turkishu pa ne pustim niti evra več.

Incredible India: Barve Rajasthana

Pushkar - se en obraz Indije. V Agri sem se pogovarjala z Japonko, ki je ravno prisla iz Pushkarja. No, ni bila ravno navdusena - da je menda vse umazano in po ulicah polno kravjih iztrebkov ... Hm, punca se ni bila v Varanasiju ;) Meni se je Pushkar zdel prav lepo urejen in ulice so bile precej ciste, kljub velikemu stevilu krav (kot se za sveto mesto spodobi). Tudi to, da v mestu ni riks, je plus. Se pa na momente vprasas tudi, ce si se v Indiji, ker ti nihce ne tezi, nihce ne hodi za tabo, te ne vlece v trgovine ... Ja, trgovinice ... V Pushkarju jih je veliko. Takih s super torbicami in alibaba hlacami,lepimi tunikami ... in raznimi svetlikajocimi spominki, nakitom pa s prevlekami za blazine. Kupila nisem (skoraj) nic :).

Ceprav ni prometa, imajo ulice svoj ritem. Verniki v sprevodih prinasajo k jezeru bozanstva, zraven pojejo, plesejo in igrajo. Na stopnicah, ki se spuscajo vse do vode, se zbirajo, molijo, kopajo, perejo, susijo pisane turbane, tako da je sprehod okrog jezera posebno dozivetje. Ljudje tu so "v barvah". Zenske imajo zivobarvne sarije in polno nakita, moske glave krasijo turbani razlicnih odtenkov, obrazi nasmejani, oci polne zivljenja.

Naslednje obkrozeno mestece na zemljevidu je Jodhpur. Tja sva potovala 6 ur, s popoldanskim vlakom. Sedela sva zraven (razsirjene) indijske druzine, s katero smo si delili cips in eno ogromno kumaro (ja, tu ljudje jejo kumare kot sadje :), mene je pa najbolj razveselilo to, da sem sedela ob "emergency exit" oknu brez resetk, tako da je bil pogled na pokrajino neomejen in veter v lase prosto spuscen. Nad mestom, ki ga stevilne hise Brahmanov barvajo v modro, se na pobocju bohoti mogocna utrdba Mehrangarh. Menda je najvecja v Indiji, zato sva si jo res morala ogledat. In to celo z avdio vodicem (ki sem mu resno prisluhnila prvic v zivljenju :) in glej, bilo je fascinantno.
Vecerjo v eni izmed mnogih "rooftop" restavracij so popestrili lokalni glasbeniki in plesalke. In tisti vecer sem nazadnje jedla thali (razlicen nabor indijskih jedi).

Naslednji dan smo sli pogledat vasice plemena Bishnoi. Skupaj s kolumbijskim parom smo se stlaceni v "very good jeep, my friend" odpeljali iz mesta proti ozeleneli puscavi Thar. Ustavili smo se pri razlicnih hiskah iz blata, pili caj, poskusili opij, ki ga vsestransko uporabljajo ;), opazovali gazele, ki me niso ravno fascinirale, jedli kosilo v blatni hiski ... in se na koncu seveda ustvaili v "best quality" silk factory (no, to ze ni vec spadalo v okvir izleta v vasice:).

Ze cel dan sem se malo cudno pocutila,nekaj ni blo vredu ... Potem sem na poti do hotela nic kaj spodobno pobruhala vogal neke hise (ter si mislila, da se dobro, da je itak ze malo bolj umazano vse skupaj, tako da se moj dodatek ne pozna kaj prevec:) in do naslednjega jutra delala druzbo wcju. Dva dni kasneje je sel po mojih stopinjah tudi L.. Bili so to slabotni dnevi ob toastih in vodi, oranznih tabletah in rehidracijski raztopini iz lokalne lekarne. Iz plana sva tako crtala Jaisalmer in camel safari ... Trenutno sva (ze) v Delhiju, v planu pa se skok v Punjab.

Incredible India: Proti zahodu

Potovati po Indiji je zelo zanimivo in tezko opisljivo, zato zapisi najbrz ne bodo zakljucena celota, ampak le kaoticen skupek ubesedenih misli in dogodkov ... Ha :) Pa tole je ze tretji poskus pisanja bloga ...

15 ur po tistem, ko sva se s taksijem prebila skozi vecerno gneco v Kolkati, pretekla nekaj peronov zelezniske postaje Howrah in v zadnjih minutah zasedla svoji mesti v spalnem vagonu, sva imela prvi stik z Varanasijem. Kot je bilo pricakovano: najprej barantanje za ceno do centra mesta z avtorikso, potem prepricevanje voznikov, da hotel kamor greva ni najboljsi, da je tam okrog polno zadrogiranih ljudi, da je zelo nevarno ... in da seveda oni poznajo mnogo boljsih hotelov. No, midva sva kar vztrajala, da naju v hotelu caka "our brother" in da "we travel together" and "he made reservation for us", tako da res ni druge, kot da naju peljejo do hotela po najini izbiri (ali pa greva pac z drugo avtorikso:)

Kaos na cesti, se vecji pa na ozkih ulicah - krave, psi, smeti, motoristi, kolesarji, navadni pesci pa pogrebni sprevodi, ki na preprostih nosilih nosijo v blago zavito truplo in ponavljajo mantre. Varanasi je raztegnjen ob bregu Gangesa, h kateremu se spusca mnogo stopnisc ali ghatov, ki so namenjena umivanju, pranju, molitvi ... Poseben ghat je Manikarnika ghat, kjer sezigajo umrle ... Bila sem presenecena, da ni bilo v zraku nobenega cudnega vonja - no, do zadnjega dne, ko je bil zelo nizek pritisk ... in je vonjave in pepel prineslo tudi do najine sobice - vsa oblacila, ki sva jih susila, so seveda dobila nov parfum :( Trije dnevi v Varanasiju so hitro minili - izgubljanje po labirintu ulic, barantanje za oblacila, opazovanje dogajanja ob reki, skoraj vedno se najde kdo, ki bi rad kaj od tebe (ceprav najprej rece, da noce denarja)... Jutranja voznja z ladjico ob nabrezjih ... Pa izlet v bliznji Sarnath, kjer je budisticno sredisce ... Nekaj me je zapuscalo zdravje, zato sem veliko casa tudi prespala, tako da imam raziskovanje Varanasija se malo v dobrem, za kdaj drugic :)

Vlak ... za priblizno 12 ur. Spanje bolj v narekovajih :) Ampak chai mi je pa na vlaku najboljsi! Tisti za 5 rupij :)

Potem se je zgodila Agra, "biser ljubezni" in ne vem cesa se ... Taj Mahal. Huh. In moja prevelika pricakovanja. Prvi dan sva ga gledala bolj od dalec, z rezervo ;) Menda je ob soncnem vzhodu in zahodu najlepsi, zato sva se proti veceru odpravila na drugo stran reke Jamuna. ogledala sva si baby Taj Mahal in park, ki se razprostira vse do reke, kjer se odpre lep pogled na Taj Mahal iz zadnje strani ... Nobene guzve (10 turistov, 20 domacinov za Agro res ni nic), reka, komarji, in sonce, ki je zašlo v oblake in ni postreglo z nobenim od posebnih uèinkov. Ok, bo pa zjutraj boljse ;)

Vecer v prijetni muslimanski restavraciji, pivo v skodelicah in zvok muezina.

Jutro ... vstaneva ob 5h, da sva ob 6h ze pred vhodom v Taj Mahal. Ni nas veliko. Predvsem turisti z zahoda s fotoaparati. Posebej vrsta za moske in zenske. Vstopnina za enega preseze najin povprecni dnevni budget, ampak dobro ... It's once in a lifetime. In potem se odpre tisti klasicni pogled z odsevom v bazenckih. Pa prerivanje za polozaj v zlati sredini ... Sonca se ni oz je za oblaki (spet!). Posveti za 5 minut ... Taj v rumenih odtenkih. Pripravlja se na dez. Ljudi je vedno vec ... Z mano se fotka cela skupina indijcev. One by one. Jim naredim veselje, ker sem tudi sama vesela, ce so mi ljudje pripravljeni pozirati :).

Avtobus, nocni. No, to je treba dozivet, obcutit, vonjat ... Zjutraj prispemo v Ajmer. Avtobus naju skupaj s parom iz Spanije odlozi nekje ob glavni cesti. Napad riksarjev. Da danes noben lokalni bus ne vozi, do Pushkarja pa sploh ne. Haha. Ponujajo, da nas sami odpeljejo tja, 100 rs na osebo. No, potem nam le uspe priti do avtobusne. Za bus placamo po 9 rs :) Pol ure voznje cez hribcke (po mesecu dni konec ravnine!) in odpre se pogled na malo mestece ob jezeru - Pushkar. Nad pricakovanji! :)

Incredible India: Dialogi

Ceprav sem že par sto kilometrov stran, ne morem, da ne bi zapisala še nekaj pripetljajev zadnjih dni v Pialiju.
Z najstarejsimi smo se ucili neko angleško pesem in ce sem se prav naucila, gre druga kitica nekako takole. If our school become full of flowers and trees, than we would dance and at a glance we could be in the land of fairies. No, zataknilo se je pri fairies. Kako otrokom (od 11 do 14 let), ki niso odrašcali v družbi pravljic, slikanic in risank razložiti kaj so to dobre vile? Hmmm ... Mojca se spomni na slikovni slovar, kjer sta dve strani posveceni pravljicnim bitjem (princeske, velikani, palcki ...). Pokaže otrokom bitja s krilci, ena od ucenk pa doda: Ooo, mosquitos! :)
V KG razredu (od 6 pa do 8 let - za nekatere otroke se ne ve tocène letnice rojstva) smo jemali svojilne zaimke. Puncka mi prinese za pregledat delovne liste na katerih so bile vaje v stilu: My father has a bag. This is his/her bag. Obkrozi pravilni zaimek. In mala je imela vse narobe. Ok, greva od zacetka. Father - is boy or a girl? (ne uporabljajo še man and woman) Girl. No, to ne bo šlo. Najbrž ne razume ... Poskusim z mojo osnovno bengalšcino. Father mane ki? Baba (oce). Ok, is baba boy or a girl? Boy. Is boy he or she? He. Yes, very good! :) So, for boy we use his or her? Her. :) In sva šli še bolj od zacetka ... Potrpljenje je božja mast :)
Starejši so se predstavljali L-ju. Vsi povejo, da živijo in a Big House. Pri tem, kaj delajo njihovi starši se ponavadi zatakne, saj ne poznajo pravih besed. En fant pa zelo samozavestno pove: My mother is at home, my father is a begger.

Otroci :)

Incredible India: Preproste stvari

V ponedeljek sem dobila druzbo :) L. je uspel priti iz Slovenije, za pestro pot so poskrbeli pri turški letalski družbi; okvara motorjev, nadomestni let via Dubai ... Posledicno nov notranji let za Kolkato. Pa seveda prtljaga, ki je prisla par dni kasneje. Bolje pozno kot nikoli.
Teden je hitro minil. Na šoli smo z otroki ustvarjali - s prstki smo barvali plakate in voščilnice ter iz volne izdelovali cofke, zabavali smo se ob urah plesa in igranja. Med odmori smo peli pesmi in banse ... Bila sem tudi pri anglescini, se skupaj z njimi naučila deklamirati pesem za izpit, popravljala velike začetnice (ki jih kar pozabljajo, saj jih v bengalscini nimajo), jim razlagala he/she, his/her (v bengalscini nimajo razlike v slovnici za moske in zenske), najmanjsim pisala vaje za male tiskane črke ... L. je zrihtal računalnik, tako da sedaj lepo dela in se bodo otroci lahko na njem učili. Obiskala sva tudi družino punčke Soniye, kateri sva botra :)
Če se imam nekje lepo, čas vedno prehitro teče ... V petek je bil moj zadnji dan na šoli. Stiski rok, solzice, kakšen zelo spontan objem ... Good bye, miss. Come again! Ok, I will.


Hvala, da sem se lahko učila preprostih stvari in pristnega veselja, da smo si delili nasmehe in spodbudne besede, da sem lahko izkusila delcek vsakdana v indijskih vasicah ...

Za igro je bila vcasih dovolj ze moja dlan, v kateri so mali prstki "kuhali" rice, curry, mango, fish, chicken ...
Jih ze pogresam!

Incredible India: Three girls

When dealing with people, remember you are not dealing with creatures of logic, but creatures of emotion.

(Dale Carnegie)

Incredible India: Gremo v solo!

V nedeljo smo v Indiji praznovali dan uciteljev. No, v soli smo imeli praznicni dan kar v petek. Otroci so sami pripravili majhna darilca in voscilnice za ucitelje ter povedali nekaj besed v praznicno okraseni ucilnici. Dva utrinka:

Sukdev (tretji razred): "Ce me ne bi pripeljali v solo, bi ostal na ulici in se ne bi naucil prav nicesar, tako pa zdaj znam ze brati in pisati."

Austumi (cetrti razred): "Ce ne bi hodila v solo, bi gospodinjila kje v mestu, zdaj pa si zelim postati uciteljica."

V Indiji primanjkuje uciteljev. V Sunday Times of India so ob tej priloznosti navedli nekaj podatkov: trenutno bi v drzavi potrebovali se 1.2 milijona uciteljev, v nekaterih zveznih drzavah je praznih celo do 42 % delovnih mest. Tako na enega ucitelja pride povprecno tudi do 83 ucencev. 16 % vaskih okolij je se vedno brez osnovnih sol, 17 % sol ima samo enega ucitelja. Tako se tudi 42 milijonov otrok starih med 7 in 14 let ne izobrazuje, od tistih pa, ki se solajo, jih konca osnovno solo le 50 %.


In zakaj v Pialiju se vedno iscemo uciteljico anglescine? Ker je le teh malo (dobrih pa se manj) in si vsi zelijo delati v mestu in je tako po mestih uciteljev prevec, na podezelju pa primanjkljaj . Ker so na drzavnih solah tudi po 3krat visje place kot na zasebnih - in ko imas enkrat drzavno sluzbo, je ne mores izgubit - zato kvaliteta mocno pada ... Ucitelji pa se dodatno sluzijo na urah instrukcij.


Otroci na soli Piali Ashar Alo prihajajo iz najbolj revnih druzin, nekateri so brez starsev in zivijo pri sorodnikih. Zenske, ki niso doma, so hisne pomocnice v mestu, moski vozijo rikse, so cevljarji, prodajalci ... Mesecni dohodek na druzino je priblizno 30 eur. Hiske, v katerih bivajo, so res hiske - majhne, iz blata, bambusa, lesa, polivinila ... Vecinoma en sam prostor v katerem spijo, kuhinja je na dvoriscu, kopalnica v bliznji zeleni okolici in ribnikih. Ti otroci sploh ne bi sli v solo, ce jih ne bi Anup pred dvemi leti sel "nabrat" po vasi. Njihovi skrbniki se ne zavedajo, kako pomembna je izobrazba (vecina je nepismenih). Drzavna sola (naj bi bila zastonj in je tudi po zakonu obvezna) se jim zdi predraga, zato otroke pustijo doma, da pomagajo v gospodinjstvu, da se prosto potikajo naokrog ... Decki kmalu lahko zacnejo z lazjimi fizicnimi deli in tako tudi nekaj zasluzijo, dekleta zgodaj porocijo. Prejsnji teden sva z Anupom v vasi srecala dekle, ki je lani se hodila v solo, potem pa so jo starsi pri 14 letih porocili ... In sedaj je (in najbrz bo ostala) gospodinja.


Piali Ashar Alo nudi otrokom veliko. V soli zastonj dobijo dva obroka, zdravila, solske uniforme in druga oblacila, zvezke, ucbenike, pisala ... Sola je sponzorirana vecinoma iz Slovenije, pomagajo prijazni posamezniki in podjetja. Vsak otrok ima botra, ki z letnim prispevkom krije vse stroske otrokovega solanja.


In ce tudi jim je vse to na voljo, otroci se vedno veliko manjkajo (ker jih starsi sploh ne posljejo zjutraj od doma), stvari izginjajo, ucbeniki so uniceni ... Seveda pa, ko je kaj "narobe", starsi hitro pridejo v solo in povzdignejo glas.

Ampak tako pac je (in ne samo v Indiji).

Bodimo hvalezni za to, kar nam je dano.